Pred referendumom: Ukrajini so najbolj nevarni Ukrajinci sami

»Kdor se bo velike Ukrajine lotil kot objekta konfrontacje med Zahodom in Vzhodom, bo za desetletja pokopal vsakršno možnost za vzpostavitev sistema sodelovanja med Zahodom in Rusijo, še posebej pa med Evropo in Rusijo,« je pred časom opozarjal Henry Kissinger.

Žal je videti, da opozoril nihče ni vzel resno, in da se je to, pred čemer je svaril eden najboljših poznavalcev evropske in hladnovojne politike, že zgodilo. Razmere v Ukrajini postajajo iz dneva v dan bolj nevarne, pred nedeljskim referendumom o odcepitvi Krima pa se napetost samo še stopnjuje. In to ne le zaradi »širitvenih« kalkulacij ZDA, Nata in EU, ki jih zdaj zelo spretno – zakaj pa ne, če so mu na pladnju ponudili zanj najzanimivejši del Ukrajine – izkorišča ruski predsednik Putin, ampak precej tudi zaradi ravnanja Ukrajincev samih. Ti namreč s podžiganjem notranjih nasprotij, nacionalnih strasti, delitev in sovraštva med različnimi deli države krizo sami potiskajo v najbolj črno slepo ulico. Kot da bi si želeli postati razklana država z vsemi, tudi mednarodno povsem nepredvidljivimi posledicami in z novo hladno vojno na svojem ozemlju.

Daleč od »detanta«

Če bo večinoma rusko govoreči del Krima v nedeljo glasoval za odcepitev, kar je zelo verjetno, bo možnost za mirno, demokratično in sporazumno rešitev ukrajinske krize le še stvar akademskih razprav. V praksi jih bodo »povozili« prepiri o pravici do odcepitve, pospremljeni s proceduralnimi zapleti, vojaškimi grožnjami, preseljevanjem prebivalstva, nacionalno mržnjo, delitvijo premoženja (tudi vojske in črnomorske flote), kar vse se že dogaja. Na mednarodni ravni bodo te napetosti, ki hitro lahko preskočijo v državljansko vojno, spremljali intenzivni premiki ruskih oboroženih sil in tudi premiki vojaštva v tistih članicah Nata, ki obkrožajo Črno morje in mejijo na krizno Ukrajino (kar se prav tako že dogaja), medtem ko gospodarsko in politično lahko pričakujemo uresničitev napovedanih blokad in sankcij, s katerimi se bomo vrnili v čase hladne vojne. Le da bodo posledice tega novega konflikta med Vzhodom in Zahodom, kot je pred časom v Die Zeitu brez vsakršnih iluzij argumentiral Theo Sommer, neprimerno hujše.

Gospodarska »hladna vojna«

V Evropi si danes namreč ne stojita več nasproti dva vojaško sovražna, ideološko različna in tudi gospodarsko z zidom povsem ločena bloka, ki sta si pred četrt stoletja lahko privoščila vojaško izčrpavanje. Vzhod in Zahod Evrope sta danes bistveno drugačna, predvsem pa sta zaradi vseh sprememb toliko gospodarsko in finančno povezana, da bodo posledice morebitnega novega, hladnovojnemu podobnega konflikta uničujoče za obe strani.

EU je najpomembnejši ruski trgovinski partner. Menjava presega 400 milijard evrov, številne zahodnoevropske banke (ciprske, londonski City) pa na veliko poslujejo z ruskim kapitalom. Velik del Evrope je odvisen od ruskih energentov, v marsičem pa tudi od velikega ruskega trga. Gospodarske sankcije in blokade bi v Evropi, ki se še ni povsem pobrala iz krize, lahko odnesle na tisoče delovnih mest in bi jo hitro pahnile nazaj v krizo. Zato si gospodarske vojne, s kakršno Bruselj grozi Putinu, v Evropi najbrž nihče ne more želeti, kaj šele da bi z njo izsiljeval.

Vsaka dolgotrajnejša kriza v veliki evropski državi, ki je tudi po svoji krivdi obtičala v praznem prostoru med nekdanjima blokoma, zdaj pa razpada predvsem zaradi svojih notranjih gospodarskih, finančnih in mednacionalnih problemov (pri tem je precej podobna nekdanji Jugoslaviji), je zato zelo nevarna za vso Evropo. Kajti posledice bomo, tudi če ne bodo nastali oboroženi konflikti, čutili vsi. Celotna Evropa utegne zaradi ukrajinske krize in novega vzhodno-zahodnega konflikta postati nekakšno »žrtvovano gospodarsko bojišče«.

Logično bi bilo torej pričakovati, da bo evropska diplomacija, namesto da Rusiji grozi s sankcijami, za katere se ogrevajo daleč od EU živeči Američani, v Evropi pa zaradi strahu iz sovjetskih časov predvsem vzhodne članice Nata, veliko bolj stavila na pogajanja in mirno ureditev razmer. Kajti Ukrajina je bila, če za konec uporabimo še eno Kissingerjevo misel (kot kolumnist na svet očitno gleda drugače), v zgodovini že prevečkrat zlorabljena prav z dilemo, ali naj bo del Vzhoda ali Zahoda. »Če hoče preživeti, se nikoli ne bi smela postaviti na eno stran proti drugi, ampak bi si morala prizadevati biti most med obema.«