Predsednikova družina v ukradenih avtomobilih

Berlin – Če je predsednik Tadžikistana mislil, da je ukradeno najbolje skrivati vsem pred očmi, je delal račun brez berlinskih preiskovalcev. Ti zatrjujejo, da so množico v Nemčiji ukradenih avtomobilov izsledili v tej državi, vozili pa naj bi jih kar člani predsednikove družine.

V nemški prestolnici poročajo, da je zunanji minister v odhajanju Guido Westerwelle na pogovor že poklical veleposlanika Tadžikistana, čeprav tako v Auswärtiges Amt kot v veleposlaništvu tega niso hoteli potrditi. Zadnji pa odločno zanikajo, da bi se člani predsednikove družine prevažali z ukradenimi nemškimi avtomobili, takšne obtožbe hočejo po njihovem prepričanju le škoditi ugledu Tadžikistana in njegovega voditelja Emomalija Rahmona.

Obtožbe, ki jih je javnosti predstavil berlinski pravosodni senator Thomas Heilmann, pa so slišati prepričljive. Obsežna preiskava je s pomočjo sodobne tehnologije v Tadžikistanu odkrila 93 avtomobilov znamke BMW, nekatere druge pa so našli v drugih državah srednje Azije. Številni ukradeni avtomobili so po informacijah berlinskih oblasti zdaj v posesti članov predsednikove družine, preiskovalce pa je vlada v Dušanbeju preusmerila k carinski upravi, ki jo vodi predsednikov sin. Odgovorov niso dobili. Predsednik Rahmon svoji državi vlada že dve desetletji, mednarodni opazovalci pa so pri zadnjih volitvah odkrili številne nepravilnosti. Na seznamu skorumpiranosti organizacije Amnesty International Tadžikistan zaseda 154. mesto od 175. Nemške oblasti tudi sicer svarijo pred organiziranim kriminalom z evrazijsko-ruskega območja, predsednik BKA Jörg Ziercke je pred kratkim ocenil, da je samo v Nemčiji od 40.000 do 50.000 zločincev s tega območja, ki so si državo razdelili na akcijska območja, poleg njih pa so na delu še številni »manjši« kriminalci.

Zaskrbljenosti zaradi organiziranega kriminala iz držav nekdanje Sovjetske zveze se v Nemčiji pridružuje strah pred navalom priseljencev iz članic Evropske unije Romunije in Bolgarije, katerih prebivalci bodo 1. januarja dobili vse pravice gibanja in dela, ki izhajajo iz članstva v tej organizaciji. Odhajajoči notranji minister Hans-Peter Friedrich je evropski komisiji celo očital, da ne ukrepa dovolj proti izkoriščanju te pravice. Nemčija se poleg kriminala boji tako imenovanega »socialnega turizma«. Deželno sodišče v Severnem Porenju - Vestfaliji je v primeru neke romunske družine presodilo, da lahko socialno pomoč prejemajo že po letu dni neuspešnega iskanja dela.

Kaže, da bodo druga nemška sodišča strožja, mnogi Nemci pa se kljub vsemu bojijo, da bodo revni Romuni in Bolgari to razumeli kot povabilo k izkoriščanju njihovega socialnega sistema, saj je v Nemčiji že otroški dodatek višji od povprečne plače nekvalificiranega delavca v teh državah. Vsak deseti državljan Bolgarije in Romunije, ki živi v Nemčiji, že zdaj prejema socialno pomoč in ob dokončnem odprtju meja EU zanje so še posebno zaskrbljena zahodnonemška industrijska mesta, kot sta Dortmund ali Duisburg, ki svojemu brezposelnemu prebivalstvu iz drugih držav EU že zdaj namenjajo milijone.

Tisti, ki Nemčijo svarijo pred nacionalistično paniko, navajajo, da priseljenci iz teh držav celo manj izkoriščajo prednosti nemškega socialnega sistema od državljanov dosedanjih valov širitve EU na vzhodno Evropo. Vsaj pri ustanovi Konrada Adenauerja, ki je blizu nemški vladajoči CDU, pa domačim in evropskim politikom priporočajo, naj resno vzamejo bojazni ljudi, če nočejo vala skrajnih desničarskih gibanj ne le v Nemčiji, ampak tudi v nekaterih drugih državah. Še posebno so zaskrbljeni v Veliki Britaniji, kjer je zaradi prvega vala vzhodnoevropskega priseljevanja poljščina že prvi tuji jezik. V tem strahu so šli celo tako daleč, da v Romuniji in Bolgariji s propagandnimi akcijami opozarjajo pred domačim slabim vremenom in drugimi neprijetnostmi za priseljence.