Priložnost za nov sporazum, s katerim bi omejili višanje temperatur

Durban, Južna Afrika - Po izkušnjah iz Københavna in Cancuna, kjer sta nazadnje potekali podnebni konferenci, je napovedovanje končnega izplena pogajanj nehvaležno. Pričakovanja so tokrat neverjetno majhna, večina vpletenih o njih raje ne govori. Z bližajočim se iztekom kjotskega protokola južnoafriška konferenca ponuja priložnost za dogovor o novem sporazumu, s katerim bi omejili višanje svetovnih temperatur. Njihovo povišanje za več kot dve stopinji Celzija glede na raven iz leta 1990 bi bilo po mnenju stroke nevzdržno. Vprašanje, ki bo v Durbanu zasenčilo vsa druga, zadeva pravičnost in njene najrazličnejše interpretacije.

Kdo bo nosil največje breme?

Koncentracije ogljikovodikov v Zemljinem ozračju so leta 2010 dosegle novo rekordno raven, je prejšnji teden sporočila Svetovna meteorološka organizacija. Preventiva za strokovnjake predstavlja edino zaščito pred uničujočo silo narave. V okoljih, kjer je revščina kroničen pojav, so tovrstna pričakovanja prevelika. Tam bo treba ubrati drugačen pristop.

Dogovor o 30 milijardah dolarjev podnebne pomoči najrevnejšim državam do leta 2012 po vsej verjetnosti ne bo uresničen zaradi težkih gospodarskih razmer v Evropi in ZDA.

Eden od argumentov proti podnebni apatiji poudarja, da je finančna kriza kljub resnosti le začasen proces. Oceno o zgrešenih prednostnih nalogah zahoda je prejšnji teden podala Kitajska, sočasno pa izrazila pričakovanje, da bodo pogajanja v Durbanu prinesla dogovor o zmanjšanju emisij ogljikovodikov, ki bi temeljil na podaljšanju veljavnosti kjotskega protokola.

Povedano drugače, jedro bremena bi nosil razviti svet. V zgodnjih 80. letih, v času vzpostavljanja podnebnega programa OZN, so industrializirane države v ozračje izpuščale največ toplogrednih plinov. Odsev njihove gospodarske razvitosti se je akumuliral v vsebini kjotskega protokola. Razmere so danes drugačne – glavnino toplogrednih izpustov proizvedejo gospodarstva v vzponu s Kitajsko, z Indijo in Brazilijo na čelu in vsaka izmed njih razpolaga s svojo obliko (nevzdržne) pravičnosti. Če bi veljavnosti kjotskega protokola podaljšali, ta ne bi veljal za največje svetovne onesnaževalke. Dogovor iz leta 1997, neupoštevajoč ZDA, Japonsko, Rusijo in Kanado, ki so se mu odrekle, zajema pičlih 15 odstotkov toplogrednih izpustov.

Merilo moči v Durbanu

Po oceni britanskega Guardiana bo Durban prizorišče spopada koalicije velikih onesnaževalk z opozicijo manjših. ZDA, Indija, Kitajska, Japonska in Kanada a priori nasprotujejo določanju pravno zavezujočih ciljev. Skupaj s skupino južnoameriških držav, Norveško, Avstralijo, Novo Zelandijo in Švico jim nasproti stoji Evropska unija. Njihovo neformalno zavezništvo, ki živi v okviru tako imenovanega kartagenskega dialoga, poudarja nujnost čimprejšnjega ukrepanja.

EU namerava na konferenci predstaviti nov časovni načrt, ki rok za sklenitev dolgoročnega podnebnega dogovora postavlja v leto 2015. Kljub pritiskom z različnih strani Unija od svojih načelnih stališč ne namerava odstopiti.