Propagandni boji za resnico o napadu

Čigava resnica o Siriji bo zmagala, vse bolj postaja stvar mednarodne propagandne vojne.

Objavljeno
03. september 2013 16.32
SYRIA-CRISIS/
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika

Damask − Čeprav so se inšpektorji ZN že vrnili iz Sirije, še vedno ni povsem jasno, kdo je 21. avgusta v predmestjih Damaska izpustil bojne strupe. Trdnih dokazov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za vojaško kaznovanje storilcev tega gnusnega vojnega zločina, še ni dovolj.

Da je bil živčni plin, kot pravijo sarinu, res uporabljen, je menda že mogoče dokazati, katera stran v konfliktu si je upala pobijati civiliste, med njimi tudi otroke in ženske, na tako srhljiv način, pa ostaja uganka. Tako kot je po svoje uganka celo število žrtev, ki jih je bilo po nekaterih podatkih nekaj več kot 200, po drugih pa tudi do 1400. Različnih razlag in teorij, kdo da je bil v vzhodnih predmestjih Damaska množični morilec, je že najmanj toliko, kot je v sirski konflikt vpletenih držav in kolikor je na Bližnjem vzhodu mednarodnih strateških interesov (in njihovih tajnih služb). Čigava resnica bo zmagala, je zato vse bolj stvar intenzivne mednarodne propagandne vojne in tega, kdo bo v njej bolj spreten.

Ključni akterji te propagandne vojne so ZDA, Rusija, Iran in Turčija, če seveda ne štejemo Sirije, svoj delež v tej igri ima tudi vse bolj bleda Evropska (in natovska) unija, ki po katastrofalni izkušnji z Irakom Američanom očitno ni več pripravljena verjeti zgolj »na lepe oči«. Kar je ena redkih pozitivnih posledica iraške vojne. Da bodo potrebni trdnejši dokazi, si je bratom z one strani Atlantika drznil povedati celo britanski parlament, ki je po eni strani dal vetra premieru Cameronu, po drugi pa je Evropejcem nehote namignil, koliko bi kazalo verjeti zadnje čase že »splošno razširjeni« resnici o Asadovi uporabi sarina. Če bi bilo stoodstotno res, se poslanci spodnjega doma britanskega parlamenta najbrž ne bi mogli tako zlahka izmuzniti Obamovemu »bratskemu objemu« in svoji odgovornosti za napad na vojnega zločinca.

Dokazi so namreč zelo pičli. Za najbolj »trdno« in največkrat ponovljeno še vedno velja ugotovitev neklasificirane ameriške tajne službe, po kateri razen sirskih vojakov nihče v državi ne razpolaga ne z zadostnimi sredstvi (bojnimi strupi) ne z ustreznim orožjem za njihovo uporabo (topništvo), in tudi ne s primernim znanjem za kolikor toliko varno uporabo kemičnega orožja.

Drugi »nesporni« dokaz, za katerega je lahko izvedela laična javnost, naj bi bili telefonski prisluhi neke (izraelske) tajne službe, ki je menda prestregla pogovore sirskih enot o uporabi kemičnega orožja. Ker so vsi dejanski in kredibilni poročevalci s kraja dogajanja, ki bi napad lahko najbolje dokumentirali, kot je pred kratkim za Die Welt iz Istanbula poročal Boris Kálnoky, umrli kot žrtve napada, je zmeda še večja, različne razlage in propagandne interpretacije pa se kar vrstijo. O njihovi verodostojnosti najbrž daje misliti tudi dejstvo, da bi dokazovalci Asadovega kemičnega pokola, če bi res imeli vsaj najmanjši dokaz, tega zagotovo že zdavnaj predstavili v varnostnem svetu vsaj toliko »kredibilno«, kot je pri Sadamovem orožju za množično uničevanje februarja 2003 to zmogel ameriški državni sekretar Colin Powell.

Razlike med poročevalci

Ob zmedi, ki je nastala in je nihče ne zna presekati, se je seveda nesmiselno opredeljevati o krivdi. Vseeno pa je zanimivo opazovati razlike, ki se pojavljajo med poročevalci celo pri tem, kaj se je zgodilo v vzhodnih predmestjih Damaska in kdaj. Ameriški viri trdijo, da se je napad z bojnimi strupi zgodil ob drugi uri in trideset minut zjutraj, po poročanju turške državne agencije Anadolu, ki tudi zaradi beguncev, bližine konflikta in neposredne ogroženosti najbrž vestno spremlja dogajanje v sosednji državi, pa se je vse skupaj začelo nekoliko pozneje. Turška državna agencija je pri poročanju - najbrž zato, da bi podžgala tujo vojaško intervencijo - od začetka veliko bolj od ameriških virov namigovala na vrsto koordiniranih akcij, ki naj bi si sledile pred napadom, kar bi posredno dokazovalo, da je bil ukaz za napad s kemičnim orožjem dan z najožjega sirskega vrha.

Ker je propagandna vojna o tem, kaj se je v resnici zgodilo, po Obamovi preložitvi napada dosegla vrhunec, bi najbrž kazalo bolj v ilustracijo kot v dokaz stare trditve, da je objektivna informacija vedno prva žrtev vsake vojne, omeniti tudi poročanje iranske Press-TV, četudi se bo komu zdelo še tako za lase privlečeno. Po teh trditvah, ki v čedalje hujši zmedi saudskih, izraelskih, libanonskih, iranskih, ameriških in ruskih interesov najbrž niso dosti bolj politično napihnjene od ostalih informacij, naj bi se kemična katastrofa zgodila zato, ker je saudska tajna služba sirskim upornikom v politično primernem trenutku za dokončno strmoglavljenje Asada skrivaj dostavila bojne strupe. Ti z njimi niso znali dovolj spretno ravnati in so postali žrtve svojega orožja. V pripravah na vojno je očitno ­mogoče prav vse.