Proti »cunamiju poceni denarja«

Berlin – Samo bilijon nas bo … evrov, s katerim je evropska centralna banke pod Mariom Draghijem preplavila evrski finančni sistem, vsaj če bo Nemčija dosegla svoje.

Po kanclerki Angeli Merkel zdaj tudi nekateri drugi vidni nemški politiki opozarjajo Evropsko centralno banko, naj kmalu spet zbere poceni posojila, s katerimi je po decembru preplavila evrske finančne trge. Večina strokovnjakov sodi, da je Mario Draghi evrsko območje rešil pred hudimi pretresi, ki so v slogu ameriške nepremičninske krize po stečaju finančne ustanove Lehman Brothers grozili še konec lanskega leta. V nasprotju z veliko bolj omahljivim predhodnikom Jean-Claudom Trichetom je bankam evrskega območja decembra ponudil za skoraj 500 milijard triletnih posojil z le enoodstotno obrestno mero, še eno podobno porcijo pa februarja.

Za nekatere nemške politike pa je zdaj skrajni čas, da ECB potegne zavoro. »Upam, da bo ECB priznala svoje omejitve in bo pozneje spet hitro zbrala ta denar,« je za revijo Wirtschaftswoche izjavil parlamentarni voditelj CDU/CSU Volker Kauder. Tako vplivni politik vladajoče koalicije ponavlja besede kanclerke Merklove, ki je na zadnjem vrhu EU izrazila prepričanje, da je program, ki ga nekateri imenujejo »cunami poceni denarja«, končan.

Nemčijo zdaj skrbi inflacija

Nemčijo, ki še dobro pomni katastrofalne finančne lekcije weimarske republike pred prevlado nacizma, zdaj v evrskem območju očitno skrbi inflacija, pa čeprav v intervjuju za Wirtschaftswoche tudi Kauder meni, da to bolj povzročajo visoke cene energije in surovin. Toda zagovarjanje trdnega denarja je v samih temeljih tako imenovane nemške ekonomske šole in sploh v Berlinu zdaj verjamejo, da bo prvo obrambo pred napadi na skupno evropsko valuto kmalu prevzel evropski mehanizem stabilnosti ESM. »Z ESM in proračunskim paktom dajemo trajni odgovor na izzive evrske krize,« verjame Kauder.

Kritiki nemškega stališča že opozarjajo, da ESM morda nima dovolj kapitala za boj proti napadom na evro v primeru novih težav v velikih evrskih bolnicah, kot sta Španija ali Italija. Kauder pa opozarja, da drugi nemških sposobnosti ne bi smeli precenjevati, sploh pa v njegovi državi na koncu o teh zadevah odloča parlament in v bundestagu so mnogi že močno nejevoljni zaradi milijard, ki jih vsi zahtevajo od evropske gospodarske supersile. Nemčija se bo po njegovih besedah v evrskem območju še naprej zavzemala tudi za davek na finančne špekulacije, »da bi finančni trgi sodelovali pri stroških za krizo in da bi poskrbeli, da se pretiravanje ne bo ponovilo«.

Odsev evropske 
razprave v ZDA

Evropska razprava o tem, ali lahko z monetarno politiko odpravimo globoke gospodarske vzroke krize, odseva podobno v ZDA, kjer tudi kritiki sedanjega vodstva uprave za zvezne rezerve (Fed) in Bele hiše predsednika Baracka Obame verjamejo, da se država hitro približuje dolžniški katastrofi: kar osem bilijonov dolarjev zveznega dolga bodo morali odplačati v prihodnjih treh letih, poleg tega pa državi grozi, da bo samo za obresti kmalu plačevala več kakor za tako pomembne zvezne programe, kot je na primer zdravstveno zavarovanje za revne.

Kljub temu, da tudi v Evropi krize še ni konec in se bo šele videl zdravilni učinek proračunskega pakta na gospodarstva držav članic, pa mnogi Nemci tudi evrskim zaveznicam že pridigajo staro modrost, da nobeno kosilo ni zastonj. Najbrž imajo celo prav, saj nekateri analitiki že opozarjajo na morebitne negativne posledice Draghijevega bilijonskega darila bankam: ponekod so že ustavili ali upočasnili reorganizacije delovanja, ki so po prepričanju strokovnjakov nujne za boljše delovanje vsega evropskega finančnega sistema. Zato pa nekateri tudi Nemčiji očitajo, da njena dejanja ne ustrezajo besedam. Kot piše revija Spiegel, je vlada lani dosegla manj kot polovico napovedanih prihrankov in tudi letos vsaj po doslej sprejetih ukrepih ne kaže nič bolje.