Britanskim politikom je vse od izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije povzročala skrbi predvsem meja z Irsko, ki se je z brexitom spremenila v žarišče napetosti med EU in njeno nekdanjo članico. Toda zdaj se na obzorju – oziroma v Rokavskem prelivu – kaže morda še veliko večja mejna težava.

Na Otoku se zadnje tedne krepi zaskrbljenost zaradi naraščanja nezakonitih migracij skozi eno najbolj prometnih morskih ožin na svetu. Med velikimi ladjami, ki se prebijajo skozi nemirne in nevarne vode Rokavskega preliva, je vse več majhnih čolnov, polnih ljudi, ki so si Združeno kraljestvo izbrali za svoj končni cilj na poti v boljše življenje. Samo letos jih je na ta način britansko obalo doseglo okoli 9000, kar je več kot v vseh dvanajstih mesecih prejšnjega leta in petkrat toliko kakor leta 2019.

Trend je jasen

Rokavski preliv je zaradi relativne bližine britanske obale že dolgo glavna vstopna točka na Otok za nezakonite pribežnike. O tem so vse od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja navsezadnje pričala barakarska naselja v Calaisu in nekaterih drugih francoskih pristaniščih, kjer so ljudje iz Afrike, Azije in z Bližnjega vzhoda v nečloveških razmerah potrpežljivo čakali na svojo priložnost. Francoske oblasti zadnja leta migrantom poskušajo preprečiti zadrževanje na enem mestu – leta 2016 so odstranile zloglasno calaijsko »džunglo« – toda vse to ni bistveno vplivalo na tihotapce ljudi, katerih dejavnost se je od takrat samo še razcvetela.





Na britanski strani preliva so sredi tega meseca v vsega 24 urah odkrili 430 nezakonitih vstopov v državo, s čimer je bil postavljen nov dnevni rekord. Ni trajalo dolgo, da se je v javnosti začelo govoriti o novi migrantski krizi, tokrat na obali Doverja. Vlada Borisa Johnsona, vidno stisnjena v kot, je poskušala pokazati, da ima položaj pod nadzorom, tudi s sklenitvijo dogovora s francoskimi oblastmi o povečanju števila patruljnih čolnov na francoski strani Rokavskega preliva, za kar je London odštel 54 milijonov funtov.



Francoski obmejni organi po uradnih ocenah zdaj preprečijo okoli polovico poskusov nezakonitega prečkanja morske ožine. Ne glede na to redki verjamejo, da bo najnovejši dogovor britanske vlade s sosednjo državo na dolgi rok karkoli spremenil, kaj šele ustavil tok ljudi. Pri londonskem Timesu so se ob tem vprašali, ali so francoski in britanski interesi v tem primeru dejansko usklajeni. Odgovor je najverjetneje ne, saj ima Francija več kot dovolj lastnih prosilcev za azil in nikakršnega razloga, da bi tiste, ki želijo oditi drugam, zadržala na svojem ozemlju.

Preizkus za vlado

Vse to bi lahko bilo resna težava za premiera Johnsona, notranjo ministrico Priti Patel in druge člane britanske vlade. Še toliko bolj, opozarjajo kritiki, ker vzbuja dvom o ključni obljubi, s katero so zagovorniki brexita pred petimi leti zmagali na referendumu. Ta se je glasila, da bo Združeno kraljestvo z izstopom iz EU znova prevzelo nadzor nad svojimi zakoni, denarjem in mejami. Vlada je argument o vnovičnem nadzoru nad mejami za zdaj aplicirala predvsem na omejevanje zakonitih migracij, med drugim z uvedbo tako imenovanega točkovnega sistema priseljevanja, toda resničen preizkus zanjo bo preprečevanje nezakonitega priseljevanja. Za zdaj je videti, da na ta izziv nima pravega odgovora.