Proti-slovja: Zbledelo bistvo

V »operaciji Overlord«, ki se je 6. junija 1944 začela z izkrcanjem v Normandiji, zavezniki pa so jo končali 30. avgusta 1944, ko so se poražene nemške enote začele množično umikati, je padlo približno 88.000 Britancev, Kanadčanov in Poljakov ter skoraj 125.000 Američanov, na nemški strani pa je bilo samo v Franciji ubitih več kot 240.000 vojakov. Skoraj polovici milijona izgubljenih mladih življenj (v enem samem poletju) je seveda treba prišteti še desettisoče žrtev z vzhodne fronte, kjer so Rusi začeli nezadržno prodirati proti Berlinu, in padle na vseh ostalih frontah, ki so prav tako pomagali zlomiti nacizem.

Žrtev je bilo toliko, da bi si še živi slovenski partizanski veterani, ki so jih letos prvič povabili na veliko zavezniško slovesnost ob sedemdesetletnici izkrcanja, zagotovo zaslužili, če bi jih na eno zanje verjetno zadnjih »okroglih« obletnic pospremil sam predsednik države. Če smo seveda še del zmagovitega, demokratičnega sveta in delimo njegove vrednote. Kajti Dan D je bil z bitko za Stalingrad zagotovo najbolj usodna bitka druge svetovne vojne za demokracijo v Evropi, od tistih časov in herojstev pa nas, vsej varljivi oddaljenosti navkljub, loči komaj eno, sorazmerno kratko človeško življenje.

Pa vendar se zdi, kot da se z izjemo redkih, čez devetdeset let starih veteranov, ki so doživeli vse te grozote, komaj kdo še zaveda pomena in zgodovinskosti dogodka, predvsem pa veličine nauka, ki bi si ga moralo človeštvo zapomniti za vedno. Svet se danes vrti digitalno, in če bi povprečnega mladega Evropejca slučajno vprašali, kdaj se je sploh začela druga svetovna vojna, bi morali imeti že kar srečo, če bi vam brez »WhatsAppa« in »tvitanja« sploh znal odgovoriti. Še padca berlinskega zidu in Evrope pred njim se komaj kdo spomni. Če bi vrtali še naprej in bi od današnje generacije mladih, ki trdijo, da so žrtvovana generacija, na vsak načih hoteli izvedeti, zakaj da so bili tisoči mladih fantov in deklet nekoč pripravljeni celo umirati za pravičnejši svet, pa bi marsikoga najbrž spravili že kar v zadrego. Dedki, ki so njihovim staršem še lahko iz prve roke pripovedovali o grozotah vojne in jim s tem nehote privzgajali mladostno revolucionarnost, so pomrli, sodobni kapitalizem od mladih zahteva vse kaj drugega, filozofiranje o uporu, o morebitni vojni v Evropi in o tem, kako da si mora vsaka generacije sama izbojevati svojo prihodnost, pa je za večino tako ali tako brez veze. Družba sama jih je naredila take.

Vendar si dogodki izpred sedemdesetih let kljub ogromnim razlikam le niso tako vsaksebi z današnjimi, kot bi se komu morda zdelo. Vzemimi Ukrajino. Zakaj že so se Američani za desant na Normandijo odločili šele leta 1944, ko so se Rusi že bližali Berlinu in bi utegnili preveč po svoje rešiti Evropo? In Le Penova. Mar niso bili nacionalini egoizmi, vzpon desničarskih populistov in ločnice v Evropi nekoč precej podobni tistim, ki se nam v prvih obrisih kažejo že vse od začetka krize 2008? In ali nista bili podobno zmedeni tudi politika in diplomacija, ki je letošnjo obletnico dneva invazije na Normandijo namesto za proslavo, opomin in utrjevanje enotnosti izkoristila predvsem za demonstracijo razlik, prepire in dokazovanje svojega prav?

Zgodovina se ne ponavlja, pravijo. Če se, se ponovi kvečjemu kot farsa. Najbrž zato, da bi generacije, ki jo prehitro pozabljajo, opomnila, zakaj se ji vse od antičnih časov reče »učiteljica življenja«.