Provokacije na Korejskem polotoku: ljubljeni vodja, ljubljena tarča

Peking – Grožnje med Severno in Južno Korejo so sicer običajen pojav, vendar je bil današnji povod za žvenketanje z orožjem v resnici nekaj posebnega. Iz Pjongjanga so zagrozili z maščevanjem, če ne bodo v Seulu kaznovali vseh vojaških enot, ki med vadbo streljanja za tarče uporabljajo fotografije ljubljenega voditelja Kim Džong Ila, njegovega očeta Kim Il Sunga in njegovega najmlajšega sina Kim Džong Una.

Južnokorejsko ministrstvo za obrambo je ta teden priznalo, da so fotografije treh Kimov tarče v kar nekaj vadbenih centrih za vojaške rezerviste. Že nekajkrat je bilo rečeno, da bi bilo treba to prakso odpraviti, vendar je ministrstvo poudarilo, da bo odločitev o tem sprejela vsaka posamezna enota.

Takoj ko so se v medijih pojavile slike velikega, ljubljenega in bodočega voditelja, prirejene kot strelne tarče, se je južnokorejska javnost razdelila na dva dela. Na tiste, ki imajo takšno spodbujanje vojakov razumejo, in na tiste druge, ki opozarjajo, da bo to izzvalo nove napade s severa. Časopis Čosun Ilbo navaja, da so omenjene tarče uvedli marca lani, ko je severnokorejska vojska torpedirala južnokorejsko bojno ladjo. Fotografija sovražnika pri vojakih »zgolj krepi borbenost«, ugotavlja časopis.

Portret voditelja kot svetinja

Odziv iz Pjongjanga je bil silovit, saj je podoba katerega koli Kima v Severni Koreji svetinja. Tisti, ki si jo drzne oskruniti, zagotovo konča v taborišču. Portrete Kim Il Sunga in Kim Džong Ila morajo tamkajšnji funkcionarji nositi na reverjih, družine pa jih imajo obešene na stenah.

Leta 2006, ko je državo prizadela katastrofalna poplava, je neki rudar reševalce pričakal na strehi svoje poplavljene hiše, jim izročil portret Kim Džong Ila, nato pa izginil v razburkani vodi.

Tudi ko je leta 2004 eksplozija na železniškem kolodvoru razdejala večji del mesta Rjongčon, je KCNA poročala o tem, da so ljudje najprej reševali Kimove slike, šele nato pa so poskrbeli za svoje otroke.

Nihče ne more objektivno oceniti, koliko Severni Korejci resnično ljubijo svojega voditelja, koliko verjamejo v to, da je bil njegov oče napol božansko bitje in ali sploh kaj čutijo do sina, ki je določen za njegovega naslednika. Kadar napovedovalec na radiju ali televiziji prebere eno od njihovih imen, mora spremeniti intonacijo, povišati glas in vnesti dramatična čustva, ko izgovarja te tri besede.

Prav tako je težko ugotoviti, koliko Južni Korejci sovražijo Kim Džong Ila. V Seulu sem ljudi spraševala, kaj čutijo do Severne Koreje, odgovori pa so bili zelo različni: »To so naši bratje!«, »Sram me je, da so del našega naroda!«

Na črti, ki loči obe Koreji, so vsa ta čustva povzročila napetost. Ko se občasno oglasijo streli, se to sovraštvo pomeša s strahom in postane še silovitejše.