Prvo nedeljo v maju bo menda odločila mala Francija

Ob prvem krogu predsedniških volitev je nase opozorila »nevidna« ali »pozabljena« Francija. »Zgodovinskih« 18 odstotkov podpore, kolikor so jih skrajni desničarki Marine Le Pen namenili volivci, so jasno sporočilo Hollandu in Sarkozyju, komu naj se posvečata do 6. maja in po njem.

Prva tema naj postane mala Francija, ki, umaknjena na podeželje in v polurbana območja, čaka, da osrednja politika končno zasliši tudi njene klice na pomoč – in ji pomaga spremeniti jezo v upanje. Analitiki javnega mnenja so se po nedeljski razglasitvi rezultatov prvega kroga zdrznili, češ, kako močno je vpitje tihe Francije, pa čeprav je bilo že slišati dovolj jasna opozorila organizacije SOS Racisme, denimo, da je Nacionalna fronta pod nežnejšo Marine Le Pen v resnici precej večja grožnja osrednji levo-desni politiki – in Franciji, kakor je bila pod veliko bolj grobo taktirko očeta Jean-Marie Le Pena.

Razočarani delavci

Kriza z roko v roki s populistično politiko (po zatrjevanju mnogih tudi zaradi strastnega sloga sedanjega predsednika Sarkozyja) prebuja v malem človeku manj častna čustva, mu jemlje sram in poganja strah v kosti, ne le na francoskem podeželju, ampak so prizadeta še številna mesta, v katerih je ugasnila nekdaj cvetoča industrija, zdaj pa v njih narašča delež brezposelnosti in peša kupna moč. Očitno je, da so mnogi razočarani delavci in zaposleni – ki so največje žrtve globalizacije in prvi v vrsti družbenega razslojevanja – med dvema možnostma, ki sta se jim zdeli sprejemljivi, v nedeljo postavili Nacionalno fronto pred volilno abstinenco. Kakor analizirajo pri Mondu, tega niso storili v znamenje protesta, ampak v dokaz privrženosti politiki, ki se prednostno ukvarja z identiteto in socialo. Takega idejnega zatočišča pa jim ni predvolilno ponudila nobena druga politika.

Preigravanja

Zdaj Francoze vznemirja vprašanje, kako se bodo v resnici porazdelili glasovi v drugem krogu, komu bodo zaupali volivci, ki so v nedeljo podprli skrajno desničarko Le Penovo, skrajnega levičarja Mélenchona in sredinskega Bayrouja (MoDem) ter obrobno peterico. Četudi se zdi, da lahko skrajna desnica podpre le desnega Sarkozyja in skrajna levica samo socialista Hollanda, medtem ko je sredinski Bayrou precej večja uganka, glasovi še zdaleč niso nikomur podarjeni vnaprej. Po čisto sveži raziskavi Logica Business Consulting se bo za sedanjega predsednika, podobno kakor že leta 2007, menda odločilo 60 odstotkov privržencev voditeljice Nacionalne fronte, 18 odstotkov naj bi se jih obrnilo k Hollandu, 22 odstotkov pa bi se jih vzdržalo. Bayroujevi volivci se bodo po napovedih in preteklih izkušnjah razdelili na tretjine, pač pa bodo Mélenchonovi, kakor jih je bil že jasno in glasno pozval, kar v 86 odstotkih podprli Hollanda, 11 odstotkov jih menda sploh ne bo volilo oziroma bo oddalo neveljavno glasovnico, samo za pičel odstotek pa naj bi se jih zateklo k Sarkozyju. Po tej kombinatoriki naj bi v drugem krogu 6. maja prepričljivo zmagal François Holllande v razmerju 54 odstotkov proti 46 odstotkom. Seveda se najbolj srdit boj med tekmecema šele začenja: če bo po Sarkozyjevo, ki zna spretno nastopati, bodo soočenja tri, medtem ko se govorno manj okretni Hollande zavzema za eno samo, češ da je takšna republikanska tradicija.

Lovke

Danes, dan po prvem krogu, sta finalista že začela iztegovati svoje lovke: vsak zase prepričan, da bo zmogel kot »politik, ki povezuje« in ne razdvaja, zaobjeti čim širšo paleto volivcev, da bo znal na svojo stran pritegniti »pozabljeno in nevidno« Francijo ter si bo tako zagotovil ključ do zmage 2012. Se bo res obrnila k Sarkozyju, ki je v njej pomagal netiti nacionalistična in populistična čustva, ali mu bo obrnila hrbet in dala priložnost Hollandu?