Tiskane izdaje
Berlin − Margarete Mitscherlich, ki je pred kratkim umrla v starosti 94 let, je bila znamenita nemška psihoanalitičarka. Skupaj z možem Alexandrom je leta 1967 izdala knjigo z naslovom Nezmožnost žalovanja: principi kolektivnega obnašanja. V njej je s pomočjo Freudove teorije pojasnila, zakaj Nemcem do tedaj še ni uspelo opraviti z vojno krivdo.
Trdila je, da bi moral narod po ponižujočem porazu iti skozi neke vrste melanholično krizo, skozi skupinsko depresijo, ki bi omogočila posameznikom, da bi svoje individualne ege ločili od firerjevega »ego-ideala«. Ta melanholičen odziv bi bil po mnenju Mitscherlichove stanje avtentičnega žalovanja in edini način, da bi Nemci prešli narcisistično identifikacijo, ki je omogočala psihosocialno podporo nacizmu in holokavstu. Tako bi tudi prevzeli odgovornost za grozote, v katerih so sodelovali. Sočasno bi morali opustiti obrambni mehanizem, skozi katerega sebe predstavljajo kot žrtev Hitlerja in njegovih najožjih sodelavcev.
Knjiga je imela velik vpliv na nemško družbo, saj je pomagala pri uveljavitvi »kulture spominjanja« – poglavja o nacistični dobi in holokavstu so postala obvezni del šolskega kurikula, predstavljena so v muzejih in drugih javnih institucijah, o njih se govori.
Nemčija je s tem postavila model, kako se družba spoprime z bolečo resnico o svoji preteklosti. Margarete Mitscherlich se je rodila leta 1917 na Danskem. Najprej je študirala literaturo, potem pa medicino. Kot psihiatrinja je začela delati na neki kliniki v Švici, kjer je srečala svojega bodočega moža. Ta jo je seznanil s Freudom. Študij psihoanalize je končala v Londonu. Leta 1960 sta z možem ustanovila Inštitut Sigmunda Freuda za psihoanalitične raziskave v Frankfurtu.
Po izidu knjige Nezmožnost žalovanja je napisala še nekaj odmevnih feminističnih del. Imenovali so jo »velika dama nemške psihoanalize«.
