Polona Frelih, od naše dopisnice
Moskva - Devetinsedemdesetletni Sergej Kovaljov je prava legenda ruskega boja za svobodo govora in misli ter človekove pravice, čemur je posvetil vse svoje življenje. Bil je med ustanovitelji pobude za obrambo človekovih pravic, Kronike tekočih dogajanj, podtalnega glasila sovjetskih oporečnikov, v katerem so ti opozarjali na zlorabe režima in na politične procese, ki jim ni bilo videti konca. Kmalu je tudi sam postal žrtev razvpitega 70. člena sovjetskega kazenskega zakonika. Obtožen je bil protisovjetske agitacije in propagande, kar ga je stalo sedem let zapora, tri leta prisilnega dela in tri leta izgnanstva. Med perestrojko se je vrnil v Moskvo, kjer je nadaljeval človekoljubno in politično delovanje. Zaradi nasprotovanja prvi čečenski vojni - s svojimi poročili z bojišč je odločilno prispeval k spremembi javnega mnenja v Rusiji - je izgubil poslanski sedež v dumi, potem pa je kmalu protestno odstopil še z mesta Jelcinove komisije za človekove pravice. Javnim kritikam prvega ruskega predsednika je sledilo neusmiljeno bičanje njegovega naslednika Vladimirja Putina, nič kaj prizanesljiv pa ni niti do sedanjega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva.
Z njim smo se pogovarjali dan prej, preden je s kolegoma iz človekoljubne organizacije Memorial, Ljudmilo Aleksejevno in Olegom Orlovom, postal dobitnik letošnje nagrade Andreja Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje evropski parlament. Eden najbolj radikalnih kritikov ruske politične stvarnosti nagrade ni pričakoval in ji ne pripisuje velikega pomena.
Za svoja prizadevanja ste dobili številne nagrade, zdaj pa ste tudi med finalisti za nagrado Andreja Saharova. Ji pripisujete velik pomen?
Sploh ne. Kolikor vem, smo med finalisti na prvem mestu, kar pa še ne pomeni, da bomo nagrado tudi dejansko dobili. Evropski parlament se boji Kremlja in to se mi naravnost gnusi. Tako je z vsemi zahodnimi politiki, kar v meni zbuja ogorčenje in prezir. Ne obnašajo se dostojno. Ne hlepimo po priznanju, vendar bi nagrada pomenila kapljo v morje pri bitki za spremembe v Rusiji. To bi bil majhen korak v smeri izvajanja pritiska na Rusijo, kar je ves čas poudarjal sam Andrej Saharov.
O kakšnem pritisku govorite?
Moj prijatelj Saharov je vedno poudarjal: Moja država potrebuje tako podporo kot pritisk. Podporo potrebujeta ruski narod in država, na oblast pa je treba pritiskati. Ameriški predsednik Barack Obama tega ne razume. Njegov cilj so dobri odnosi s predsednikom Medvedjevom in premierom Putinom in ga pravzaprav ne zanima, kaj se dogaja v veliki in vplivni državi, kakršna je Rusija. Obama si želi le gledati v oči ...(smeh).
Verjetno menite, da si Obama ne zasluži Nobelove nagrade za mir?
Mogoče si nagrado zaslužijo ameriški volivci, ki so šele 40 let po tem, ko so se morali temnopolti voziti v posebnih avtobusih, izvolili temnopoltega predsednika. To je velika stvar. Na žalost je Obama zanemaril prav takšne procese, ki so tudi pripeljali do njegove izvolitve. Pripravljen je trgovati s tujo svobodo, zato mislim, da bo slab predsednik. On na Putina in Medvedjeva ne bo izvajal pritiska, brez česar spremembe v Rusiji niso mogoče. Ko je bil Obama na obisku v Rusiji, se je srečal tudi s pravozaščitniki [borci za človekove pravice]. Vse od perestrojke še nisem bil na tako slabem srečanju z ameriškim predsednikom. Vsi njegovi predhodniki, od Reagana in Clintona do Busha, so se z nami pogovarjali na štiri oči, on pa je govoril z odra. Povsem protokolarno in nekoristno srečanje.
Podobne kritike je bilo mogoče slišati tudi po srečanju pravozaščitnikov z ameriško državno sekretarko Hillary Clinton.
Nič ne vem o tem, saj na to srečanje nisem bil povabljen. Ker se ne grem politiko in vedno povem, kaj v resnici mislim, sem v Rusiji persona non grata. V zadnjem času me ne vabijo niti na radio Eho Moskvi. Clintonova se je obnašala v skladu z navodili Kremlja.
Resno mislite, da brez zunanjega pritiska spremembe v Rusiji niso mogoče?
Brez pritiska svobodnega sveta, demokracija v Rusiji ni mogoča. Poglejte si samo zadnje regionalne volitve. Vsakemu otroku je jasno, da so bile nezakonite, vendar je pri nas večini to malo mar. V narodovem zgodovinskem spominu so ostale volitve iz stalinskih časov in še zdaj so ljudje vdani v usodo. Zavedajo se, da bo izid tak, kakor bo rekla oblast. Volitve so dokaz, da v naši državi ni demokracije. Z nami upravlja majhna skupina ljudi, ki oživljajo stare sovjetske metode. Cenzura je še celo bolj učinkovita, kakor je bila v Sovjetski zvezi, nimamo neodvisnega sodstva, čedalje več je političnih zapornikov. Res je, da bi, če bi prišli sredi 80. let, morali poslati ta zapis v domovino prek svojih diplomatov, in zelo bi trepetali za mojo varnost. Zdaj se lahko z vami svobodno pogovarjam. Tistim na oblasti je jasno, da tako kakor jaz razmišlja le manjšina intelektualcev. Zaradi nas se oblast niti malo ne vznemirja, saj naše razmišljanje ne vpliva na mnenje večine Rusov, na Zahodu pa mu iz pragmatičnih razlogov ne pripisujejo nikakršnega pomena.
Na enem od mitingov opozicije ste izjavili, da je imitacija demokracije celo hujša od diktature.
V nekaterih pogledih je dejansko tako. Včasih je bilo vsem, ki so si vzeli pet minut časa, jasno, da v Sovjetski zvezi ni svobode. Na volitvah je nastopil samo en kandidat, zato je bilo vsakemu otroku jasno, da volitve niso svobodne. Sovjetska imitacija je bila tako očitna, da ji ni verjel nihče. Zdaj volitve tako uspešno imitiramo, da je bilo celo iz ust Colina Powella mogoče slišati, da se Rusija demokratizira. Za drug primer lahko vzamem kar Memorial, ki ga oblast javno ne napada, ga pa poskuša onemogočati z raznimi tehničnimi in birokratskimi ovirami. Tako kakor v Sovjetski zvezi velja tudi danes, da organov cenzure ni, obstaja pa cenzura.
Veliko ljudi je upalo, da z Medvedjevom prihajajo lepši časi.
Tako so lahko mislili samo neumni ljudje, in pametni so tudi tokrat imeli prav. Medvedjev je spremenil samo retoriko in nič drugega. Mislim, da ni avtonomen in dela samo to, kar mu ukažejo. Poleg tega je njegovo predsedovanje nelegitimno, saj volitve niso bile svobodne. Z njegovimi stališči se lahko samo strinjam, problem pa je, da ne dela tistega, kar govori. Sprašujem se, zakaj vas tujce tako navdušujejo njegove prazne besede. Vsi radi poudarjajo, da je mir boljši od vojne in da je svoboda boljša od nesvobode. Takšne izjave bi verjetno našli tudi pri Hitlerju, če bi se zakopali v njegovo zapuščino. Zapomnite si samo to, da je Rusija država, kjer so demokratični procesi le imitacija prave demokracije. To je igra za Zahod in ne za nas. Nam je jasno, kako je s tem, saj imamo za seboj sovjetsko izkušnjo.
Iz petkove tiskane izdaje Dela