Razdeljena politika, pesimistična javnost
Druga obletnica referenduma: Theresa May za radikalnejši brexit najbrž nima dovolj glasov.
Odpri galerijo
Vlada Therese May (na fotografiji) je zadnji sklop pomembnih glasovanj prestala s tesno večino. FOTO: Reuters
Dve leti po referendumu, na katerem so se Britanci odločili podpreti izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, pogajanja o brexitu stojijo na mestu. Kljub nezadržnemu iztekanju časa prevladuje prepričanje, da bodo pogajalci do konca marca 2019 vendarle dosegli dogovor.
Utrudljivost politične razprave, ki na Otoku obkroža vprašanje britanskega izstopa iz EU, je odsev tesnega izida referenduma, na katerem so britanski volivci 23. junija 2016 sprejeli odločitev, ki je povzročila enega izmed najhujših političnih pretresov v zgodovini Unije. Brexit je podprlo 52 odstotkov volivcev, 48 odstotkov je glasovalo proti.
Ena izmed največjih kritik referendumskega vprašanja, na katero so odgovorili britanski volivci, je bila, da je skrilo vse kompleksnosti članstva v osemindvajseterici, med drugim ali bi izstop pomenil tudi umik države z enotnega evropskega trga in carinske unije. Kmalu po referendumu je bilo jasno, da se bo morala država z njimi prej ali slej soočiti. S tem se je pojavila nevarnost, da se referendumska kampanja nikoli ne bo končala in da bo britanska politika ostala ujeta v nenehnem preigravanju prednosti in slabosti članstva države v EU. Pogled na politično dogajanje zadnjih dveh let potrjuje, da se je zgodilo natanko to.
Toda ta teden se je vendarle nekaj premaknilo. Spodnji dom britanskega parlamenta je v drugem branju z nekaj dopolnili dokončno potrdil predlog zakona o izstopu države iz EU, s katerim bo vlada efektivno razveljavila akt o pridružitvi evropskim skupnostim iz leta 1972 in nadzor nad zakonodajo vrnila v roke britanskemu parlamentu. Hkrati bo na tej podlagi lahko prenesla obstoječo evropsko zakonodajo v domačo in s tem zagotovila zakonsko kontinuiteto po uradnem izstopu države iz EU 29. marca 2019.
Vlada je preživela glasovanje brez večjih pretresov, čeprav je bila nad razpravo vseskozi senca dvoma. Strah pred tem, da bi več konservativnih poslancev, nasprotnikov brexita, glasovalo proti njenemu predlogu in potencialno ogrozilo položaj Therese May, je bil na koncu odveč. Konservativnim upornikom, ki so od vlade hoteli zagotovilo, da bo parlament lahko blokiral najbolj kaotičen scenarij, po katerem bi Velika Britanija morala izstopiti iz EU brez dogovora, so ministri v zameno za njihovo zvestobo ponudili kompromisno rešitev, po kateri bi o načinu glasovanja o končnem dogovoru odločil predsednik parlamenta.
Kdo je zmagal in izgubil v spopadu, ni bilo jasno, potrditev zakona v spodnjem domu parlamenta pa je bila brez dvoma eden izmed ključnih trenutkov procesa izstopanja države iz EU. Po besedah vplivnega konservativnega poslanca Jacoba Rees-Mogga bo lahko ministrska predsednica prihodnji teden odšla na vrh voditeljev Unije »s polno močjo in zavedanjem, da je zakonodaja za izstop države iz EU v celoti pripravljena«. Kljub temu ne gre računati na to, da bo EU zaradi tega kakorkoli spremenila svoj dosedanji brezkompromisni pristop k pogajanjem z Združenim kraljestvom. Njen glavni adut je še vedno na videz nerešljivo irsko vprašanje.
Na podlagi zakona o izstopu iz EU ni mogoče predvideti, kako bo Velika Britanija izstopila iz povezave. Medtem ko zagovorniki brexita trdijo, da država še vedno lahko izstopi brez dogovora, večina analitikov verjame, da je to malo verjetno – zlasti če bo pri tem res imel zadnjo besedo parlament. Veliko večja verjetnost je, so poudarili, da bo dosežen dogovor, s katerim niti »leaverji« niti »remainerji« ne bodo zadovoljni – nekakšne vmesne poti med polnopravnim članstvom in statusom tretje države. Takšen scenarij bi pomenil, da bi Velika Britanija ostala tesno povezana s pravnim redom EU kot del evropskega gospodarskega območja oziroma carinske unije, a pri določevanju skupnih pravil ne bi imela več besede.
Realnost je takšna, da Theresa May za radikalnejši brexit v parlamentu najverjetneje nima dovolj poslanskih glasov. Vlada je zadnji sklop pomembnih glasovanj prestala s tesno večino, tako rekoč identično tisti, s katero so dobili referendum leta 2016. V vmesnem obdobju je bilo tudi nekaj sprememb v javnem mnenju. Večina Britancev še vedno verjame, da je treba uresničiti referendumski izid, čeprav je vedno več prepričanih, da bo izstop iz EU negativno gospodarsko in družbeno vplival na državo. Utrudljiva politična razprava in počasen potek pogajanj ne pripomoreta k splošnemu vtisu, da je brexit ušel nadzoru.
Utrudljivost politične razprave, ki na Otoku obkroža vprašanje britanskega izstopa iz EU, je odsev tesnega izida referenduma, na katerem so britanski volivci 23. junija 2016 sprejeli odločitev, ki je povzročila enega izmed najhujših političnih pretresov v zgodovini Unije. Brexit je podprlo 52 odstotkov volivcev, 48 odstotkov je glasovalo proti.
Ena izmed največjih kritik referendumskega vprašanja, na katero so odgovorili britanski volivci, je bila, da je skrilo vse kompleksnosti članstva v osemindvajseterici, med drugim ali bi izstop pomenil tudi umik države z enotnega evropskega trga in carinske unije. Kmalu po referendumu je bilo jasno, da se bo morala država z njimi prej ali slej soočiti. S tem se je pojavila nevarnost, da se referendumska kampanja nikoli ne bo končala in da bo britanska politika ostala ujeta v nenehnem preigravanju prednosti in slabosti članstva države v EU. Pogled na politično dogajanje zadnjih dveh let potrjuje, da se je zgodilo natanko to.
Vrnitev suverenosti
Toda ta teden se je vendarle nekaj premaknilo. Spodnji dom britanskega parlamenta je v drugem branju z nekaj dopolnili dokončno potrdil predlog zakona o izstopu države iz EU, s katerim bo vlada efektivno razveljavila akt o pridružitvi evropskim skupnostim iz leta 1972 in nadzor nad zakonodajo vrnila v roke britanskemu parlamentu. Hkrati bo na tej podlagi lahko prenesla obstoječo evropsko zakonodajo v domačo in s tem zagotovila zakonsko kontinuiteto po uradnem izstopu države iz EU 29. marca 2019.
Vlada je preživela glasovanje brez večjih pretresov, čeprav je bila nad razpravo vseskozi senca dvoma. Strah pred tem, da bi več konservativnih poslancev, nasprotnikov brexita, glasovalo proti njenemu predlogu in potencialno ogrozilo položaj Therese May, je bil na koncu odveč. Konservativnim upornikom, ki so od vlade hoteli zagotovilo, da bo parlament lahko blokiral najbolj kaotičen scenarij, po katerem bi Velika Britanija morala izstopiti iz EU brez dogovora, so ministri v zameno za njihovo zvestobo ponudili kompromisno rešitev, po kateri bi o načinu glasovanja o končnem dogovoru odločil predsednik parlamenta.
Kdo je zmagal in izgubil v spopadu, ni bilo jasno, potrditev zakona v spodnjem domu parlamenta pa je bila brez dvoma eden izmed ključnih trenutkov procesa izstopanja države iz EU. Po besedah vplivnega konservativnega poslanca Jacoba Rees-Mogga bo lahko ministrska predsednica prihodnji teden odšla na vrh voditeljev Unije »s polno močjo in zavedanjem, da je zakonodaja za izstop države iz EU v celoti pripravljena«. Kljub temu ne gre računati na to, da bo EU zaradi tega kakorkoli spremenila svoj dosedanji brezkompromisni pristop k pogajanjem z Združenim kraljestvom. Njen glavni adut je še vedno na videz nerešljivo irsko vprašanje.
Nevzdržna vmesna pot
Na podlagi zakona o izstopu iz EU ni mogoče predvideti, kako bo Velika Britanija izstopila iz povezave. Medtem ko zagovorniki brexita trdijo, da država še vedno lahko izstopi brez dogovora, večina analitikov verjame, da je to malo verjetno – zlasti če bo pri tem res imel zadnjo besedo parlament. Veliko večja verjetnost je, so poudarili, da bo dosežen dogovor, s katerim niti »leaverji« niti »remainerji« ne bodo zadovoljni – nekakšne vmesne poti med polnopravnim članstvom in statusom tretje države. Takšen scenarij bi pomenil, da bi Velika Britanija ostala tesno povezana s pravnim redom EU kot del evropskega gospodarskega območja oziroma carinske unije, a pri določevanju skupnih pravil ne bi imela več besede.
Realnost je takšna, da Theresa May za radikalnejši brexit v parlamentu najverjetneje nima dovolj poslanskih glasov. Vlada je zadnji sklop pomembnih glasovanj prestala s tesno večino, tako rekoč identično tisti, s katero so dobili referendum leta 2016. V vmesnem obdobju je bilo tudi nekaj sprememb v javnem mnenju. Večina Britancev še vedno verjame, da je treba uresničiti referendumski izid, čeprav je vedno več prepričanih, da bo izstop iz EU negativno gospodarsko in družbeno vplival na državo. Utrudljiva politična razprava in počasen potek pogajanj ne pripomoreta k splošnemu vtisu, da je brexit ušel nadzoru.
