Razkritja: Načrti nacistične vojske v povojni Zahodni Nemčiji

Berlin – Film Nočni portir režiserke Liliane Cavani z Dirkom Bogardom in Charlotte Rampling v glavnih vlogah pripoveduje grozljivo zgodbo o nacistih, ki so po koncu druge svetovne vojne odstranjevali priče svojih zločinov. Zdaj kaže, da resničnost ni bila tako zelo drugačna, saj so veterani Wehrmachta in Waffen SS menda ustanavljali svojo vojsko.

Kaj je vedel prvi kancler povojne demokratične Nemčije Konrad Adenaeur? To se zdaj sprašujejo zgodovinarji, ki so pridobili šest desetletij stare dokumente nemške obveščevalne službe BND. Na 321 straneh dosjejev je zabeležena zamisel skrivne vojske s 40.000 vojaki pod poveljstvom dva tisoč Hitlerjevih častnikov, s katero se je poigraval nekdanji polkovnik Albert Schnez, Adenauer pa je bil o tem obveščen najkasneje leta 1951. Skrivna armada naj bi Nemčijo varovala pred morebitnim napadom Sovjetske zveze ter vzponom komunistov v domovini. Nacistični častniki so zbirali tudi podatke o levo usmerjenih politikih, kakršen je bil socialdemokrat Fritz Erler ali Joachim Peckert, ki je v sedemdesetih letih Zahodno Nemčijo zastopal v Moskvi.

Denacifikacija

Dokumente so po navedbah revije Der Spiegel bolj po naključju odkrili zgodovinarji, ki po naročilu BND preiskujejo nemško obveščevalno preteklost. Eden od njih, Agilolf Keßelring, te dni objavlja študijo o organizaciji Gehlen in obrambi Zahodne Nemčije s podnaslovom »Stare elitne divizije in nove vojaške strukture med letma 1949 in 1953«. Pri predhodnici zahodnonemške obveščevalne službe BND so morali že vse od ustanovitve poslušati očitke o nacističnih koreninah, saj jo je tudi vodil nekdanji častnik Wehrmachta in voditelj nemških obveščevalcev na vzhodni fronti Reinhard Gehlen. »Gehlen Organization« je bila kljub temu leta oči in ušesa komaj nekaj let stare ameriške Cie v vzhodnem komunističnem bloku, saj so nekdanji nacisti učinkovito izpraševali nemške vojake, ki so se vračali iz sovjetskega ujetništva ter sodelovali z organizacijami vzhodnoevropskih emigrantov in nasprotniki komunizma.

Gehlen je nekdanje naciste zaposlil z opravičilom, da so jih na drugi strani železne zavese uporabljali tudi varuhi vzhodnonemške varnosti, a so bili obupni obveščevalci, vsaj ko je bilo treba loviti nekdanje vrhunske naciste. Čeprav so nemški in ameriški obveščevalci domnevno že več let vedeli, da je bil organizator genocida nad Judi Adolf Eichmann v Južni Ameriki, je izraelski Mosad o tem obvestil šele tožilec Fritz Bauer, eden od najbolj zaslužnih ljudi za začetek denacifikacije Zahodne Nemčije.

V Frankfurtu so pravkar odprli razstavo o življenju in delu sina judovskih staršev, ki je vodil vrsto procesov proti vodilnim nacistom, a je tudi izjavil: »Ko zapustim svojo pisarno, vstopim na sovražno ozemlje.« Velika večina sodnikov in odvetnikov iz nacističnih časov je v prvem obdobju Zahodne Nemčije nemoteno delovala naprej, nekdanji Hitlerjev polkovnik Albert Schnez pa je očitno mislil, da lahko v takšnem ozračju obnovi tudi nacistično vojsko.

Nekdanji nacisti so delovali kot v filmu Liliane Cavani, pa čeprav, kolikor lahko presodimo, brez sadistično-mazohistične ljubezenske zgodbe. V okolici Stuttgarta, kjer je Schnez trgoval z lesom, tekstilom in gospodinjskimi predmeti, so veterani petindvajsete pehotne divizije pomagali drug drugemu, podpirali vojne vdove in se med večernimi srečanji spominjali starih časov – ter načrtovali nove. V strahu, da se bodo Američani umaknili in bodo spet prišli Rusi, so se začeli že dogovarjati za finančne prispevke in vse drugo za skrivno nacistično armado.

Večni boj

Američani se niso umaknili in Rusi so ostali za železno zaveso, Nemčija pa je dobila svojo uradno vojsko, v kateri se je pod obrambnim ministrom in bavarskim konservativcem Franzem Josefom Straußom začel vzpenjati tudi Albert Schnez. Njegova kariera se je strmo vzpenjala tudi v času socialdemokratskih kanclerjev Willyja Brandta in Helmuta Schmidta, o prvem povojnem kanclerju Nemčije Konradu Adenauerju pa zdaj domnevajo, da se, pa čeprav sam v času Hitlerjevega režima nasprotnik nacizma, ni upal odkrito spopasti z načrtovalci nove nacistične vojske. Morda ni verjel, da lahko v tem boju zmaga.

Medtem pa so v šestdesetih letih minulega stoletja mlade nemške generacije začele kritično izpraševati svoje starše in stare starše; Nemčija se je začela počasi reševati rjavega madeža, ki je zaznamoval tako grozljiv del njene in evropske preteklosti. Kot poleg neonacističnih zločinov kaže tudi bizarna epizoda s pralnim praškom Ariel, ki so mu navesili nacistično zlorabljeno številko 88 (po osmi črki v abecedi H), se mora tudi Nemčija nenehno bojevati proti domači nacistični miselnosti. A to vsaj počne na široki fronti, česar pa ni mogoče trditi za številne druge države, tudi nekatere, ki se uradno kitijo s protifašizmom.