Tiskane izdaje
Peking – Za azijsko zunanjepolitično vzdušje ni nikoli dobro, če iz sveta pand pride slaba novica. Tako je bila smrt mladiča, ki ga je pred enim tednom par pand, izposojenih od Kitajske, dobil v japonskem živalskem vrtu, zlovešča napoved neskladja v vsej regiji.
Ko so se danes v kamboškem glavnem mestu Phnom Penh sestali zunanji ministri desetih članic Aseana (Združenja držav jugovzhodne Azije) in še 17 držav, med njimi tudi Kitajske, Japonske in ZDA, so o miru v regiji razpravljali pod temno senco povečane napetosti zaradi otočja v Vzhodnem kitajskem morju, ki ga imata tako Peking kot Tokio za svoje ozemlje.
Forum je pravzaprav razpravljal o kodeksu vedenja v Južnem kitajskem morju, s katerim bi lahko preprečili oboroženi spopad med Kitajsko in njenimi manjšimi sosedami v jugovzhodni Aziji. Po srečanju kitajskih in japonskih patruljnih čolnov v bližini otočja Diaoyu, kot ga imenujejo Kitajci, oziroma Senkaku, kot ga imenujejo Japonci, pa regionalnim silam ni več mogoče popolnoma verjeti, da si prizadevajo zavarovati mir za vsako ceno.
Nosilec kitajske »mehke moči«
Nežni medvedek je bil pri vsem tem samo žalosten simbol. Ogrožena živalska vrsta je v zadnjih letih postala pomembna nosilka kitajske »mehke moči«, in ko se v političnem novoreku govori o odnosu držav do Kitajske, potem za tiste, ki menijo, da je treba azijsko silo sprejeti kot partnerico in jo pritegniti kot enega glavnih dejavnikov spreminjanja svetovnega reda, pravijo, da se »objemajo s pando«.
S pando se je poskušal objemati tudi Tokio, ko je lani najel nekaj pand za živalski vrt Ueno. Čeprav to ni brezplačno (Kitajska za takšne vrste najema računa milijon ameriških dolarjev), je bila navzočnost črno-belih medvedov v političnih odnosih med sosedama spodbuden znak. Ko je samica Shin Shin po naravni poti zanosila s partnerjem Ri Rijem, so se vsi močno vznemirili. To namreč ni tako preprosto, ko gre za pande na sploh, še posebej pa je redko med tistimi v ujetništvu. Ko se je rodil mladič, težak 144 gramov, so vsi slavili njegovo rojstvo kot velikanski uspeh japonskih rejcev.
V živalski vrt je hitro vstopila politika, ko je guverner Tokia Šintaro Išihara predlagal, da bi mladiča poimenovali Sen Sen ali Kaku Kaku, in tako razjezil Kitajce, ki so v besedni igri takoj prepoznali japonsko ime za sporna otočja. Vendar je panda umrl brez imena, menda zaradi pljučnice, za katero je zbolel, potem ko je vdihnil materino mleko, svoje globoko sožalje pa je nato izrekel celo premier Jošihiko Noda. Kakor da je umrlo upanje v izboljšanje odnosov s Kitajsko, s katero Japonska nenehno obnavlja stara nerešena vprašanja. Po najnovejšem srečanju treh kitajskih ladij z japonsko obalno stražo v Vzhodnem kitajskem morju v sredo so morali tudi na forumu v Phnom Penhu začeti razmišljati v simbolih politične menažerije.
Orel z zaščitniškim nagonom
Kitajska je bila seveda zmaj, od katerega ima Asean velikanske gospodarske koristi, vendar se ga hkrati tudi boji. Napetosti v odnosih z Japonsko pomenijo, da bi dve največji gospodarski sili azijske celine nekoč lahko povzročili največjo varnostno krizo, ki bi neposredno vplivala na vse države v vzhodni Aziji. Amerika se je vrnila v regijo kot orel z zaščitniškim nagonom in nevarnimi kremplji, strateško zabodenimi v hrbet manjših zaveznikov. Vsi drugi so se spremenili v ribe, ki morajo izbrati jato – kitajsko ali ameriško –, in čeprav bi najraje še vedno plavali nekje vmes, je čedalje bolj jasno, da bodo varnostni mehanizem gradili zelo dolgo časa, novi izzivi pa bodo čedalje pogostejši. Članice Aseana so se zato na forumu razdelile v dve skupini: prva je vztrajala, da je pri sestavi kodeksa vedenja na morju treba upoštevati tudi primere, ko si je Kitajska poskušala samovoljno prisvojiti ozemlje v Južnem kitajskem morju, ki si ga sicer lastijo tudi Filipini in Vietnam, v drugi skupini pa so poskušali omiliti ostro besedilo in dopustiti Kitajski, da bi še naprej posegala na spornem območju.
Najpomembnejše srečanje v Phnom Penhu je bilo seveda tisto med Kitajsko in ZDA, vodji diplomacij obeh držav Yang Jiechi in Hillary Clinton pa sta se v četrtek sestala tudi na dvostranskem srečanju. Njuni pogledi se najbolj razlikujejo v tem, da Peking nikakor noče dopustiti, da bi se ozemeljski spori z njegovimi sosedi spremenili v mednarodno vprašanje, o katerem razpravljajo na večstranskih forumih, Washington pa si na podlagi mednarodnega prava prizadeva zagotoviti svobodno plovbo po vseh morjih, v katerih bi Amerika rada zaščitila svoje interese.
Nevarne politične posledice
Kitajski državni mediji so zagrozili Vietnamu in Filipinom, da bodo morali odgovarjati za to, ker so pomagali Američanom pri vrnitvi v azijski Tihi ocean, in odkrito povedali, da države v tej regiji pravzaprav nimajo druge možnosti, kakor da gradijo svojo prihodnost v tesnem sodelovanju s Kitajsko. Pritisk, ki ga ZDA izvajajo na Peking, pravijo v uvodnikih kitajskih časopisov, bodo občutile prav manjše kitajske sosede in prav njim bodo politične napetosti v vzhodni Aziji najbolj škodile.
Na forumu v Phnom Penhu so udeleženci neizogibno ugotavljali, da se bo ena od gospodarsko najbolj dinamičnih regij na svetu morala sprijazniti z nevarnimi političnimi spremembami. Kitajska se zapleta v ozemeljske spore v vseh morjih, ki jo obkrožajo, zaradi ameriške navzočnosti v neposredni bližini pa pri vprašanju državne suverenosti pravzaprav sploh ne more sprejemati kompromisnih rešitev. Toda njeni sosedje dobro vedo, da se ni mogoče »objemati s pando«, ne da bi tako vplivali na lastne interese, ki so prav tako povezani s spornimi otočji in čermi. Tudi orla si ne želijo v bližini, vendar bodo morali kljub temu upoštevati vse dejavnike v regiji in si v tej diplomatski menažeriji še naprej prizadevati za nekakšno ravnotežje. Samo da bi se čim dlje izognili vojni, ki jim že smrdi pod nosom.
