Tiskane izdaje
Začnimo z na prvi pogled čudnim vprašanjem: Je bila vojna za Kosovo oziroma ameriški letalski napad na ostanke Miloševićeve Jugoslavije deset let po padcu berlinskega zidu, razpadu Sovjetske zveze in razpustitvi varšavskega pakta zgolj vaja za vse, kar se je svetu potem zgodilo z 11. septembrom 2001?
Nekakšna generalka za vedno več potez naprej razmišljujoče generale, ki so z dokončnim porazom Sovjetske zveze izgubili starega sovražnika in so nujno potrebovali novega pa tudi odgovore na celo vrsto novih vprašanj? Na primer na vprašanje, kako bi se v drugačnem, vse bolj globaliziranem svetu v primeru hitrega, netipičnega ameriškega posega v drugačnih, za edino preostalo svetovno silo ključnih novih interesnih območjih sveta v praksi obneslo za povsem drugačne, hladnovojne razmere vojskovanja načrtovano severnoatlantsko zavezništvo? Ali na vprašanje, kako bi se v takem primeru odzvala za evropski del Nata ključna Nemčija, ki je v vojni za Kosovo potem res prvič po drugi svetovni vojni za bojni poseg na tujih tleh (torej za njej prepovedano napadalno vojno) dala na voljo svoje vojake (četudi samo v posadkah radarskih letal vrste awacs)?
So ameriški generali že takrat, ko so mimogrede sesuli Miloševića (podobno kakor pozneje afganistanske talibe, Sadama Huseina in zdaj Moamerja Gadafija), testirali moč oziroma nemoč Rusije (njena medla podpora Srbiji), odzivnost Kitajske na take ameriške akcije (ponesrečen zadetek kitajskega veleposlaništva), predvsem pa pripravljenost OZN, da sprejme za mednarodno skupnost dotlej nesprejemljive vojaške posege v suvernost držav, ki bi jih proti diktatorjem v imenu varovanja in širjenja demokracije vsakič sproti lahko izvedlo poljubno sestavljeno zavezništvo zahodnih vojaških sil pod ameriškim vodstvom?
Pravih odgovorov na taka hipotetična vprašanja, v marsičem podobna tudi onemu o kuri in jajcu, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Se pa deset let po padcu newyorških dvojčkov vsaj delčki resnice že kažejo tudi v tistih hitrih in neverjetno korenitih spremembah, ki smo jih bili v minulih letih deležni tudi na varnostnem in vojaškem področju. Če dvojčka ne bi padla, sprva zelo medlemu Georgeu Bushu mlajšemu najbrž ne bi uspelo diktirati svetu tako divjega in tudi ne tako svojega tempa.
Tako pa mu je uspelo na mesto starega komunističnega ideološkega sovražnika, ki je vsa desetletja hladne vojne poganjal in vzdrževal ameriško vojaško kolesje, z razglasitvijo »svetovne vojne proti islamskemu terorizmu« čez noč posaditi »militantni islam«. Zvenelo je sicer paradoksalno, da se bo najmočnejša, z desettisoči jedrskih konic in z ogromnimi zalogami konvencionalnega orožja oborožena supersila, ki je še včeraj sesula dolgoletno in do zob oboroženo supertekmico, po novem spopadla z neko minorno teroristično, v resnici pa kriminalno skupino Al Kaide. A je bil paradoks tak samo na prvi pogled.
V praksi je delovalo. Maščevalni ameriški napad na Afganistan, v katerem so bili z edino preostalo supersilo zmožni vojaško držati korak samo Britanci, je dokončno sprožil korenito prestrukturiranje vojaških sil v zavezništvu. Zastarelo, za nove »zadolžitve« povsem neprimerno oborožitev je začela zamenjevati nova, že do Bushevega napada na Irak pa so imele mnoge, še v času hladne vojne izključno naborniške in obrambne evropske armade, na voljo dovolj profesionalne plačane vojske, edino primerne za posege na tujih tleh.
Briljantni uspeh
O tem, koliko milijard je bilo porabljenih za tako prestrukturiranje armad (in to ob že tako ali tako strahotno dragem sodelovanju v obeh velikih multinacionalnih vojnah v Afganistanu in Iraku) in kako je vse skupaj pripomoglo tudi k svetovnemu finančnemu zlomu Zahoda (in simbolični, posthumni zmagi Osame bin Ladna), najbrž lahko samo ugibamo. Ocene, da so zgolj ZDA za vodenje obeh vojn in razvoj takega novega futurističnega orožja, kakršno so brezpilotna letala, laserske puške ali robotska oprema vojakov, porabile vsaj tri bilijone dolarjev, so grozljive. Če je ameriški vojaško-industrijski kompleks hotel nov zagon, mu je po 11. septembru 2001 in po relativnem zatišju, ki je sledilo koncu hladne vojne, s korenitim resetiranjem svetovnih sovražnikov to briljantno uspelo.
Toda prejšnja ameriška administracija ob vseh političnih in geostrateških igrah, ki so na veliko spremljale »resetiranje« sovražnikov – tega v Evropi niso čutile le stare ampak tudi mnoge nove demokracije, ki so si še pred vstopom v EU morale nadeti Natovo čelado in pridno čivkati po Bushevo –, s tem svojim vodenjem novih »multinacionalnih« vojn ni sprožila le korenitega prestrukturiranja vojaških prioritet. Zaradi vojne napovedi islamskemu terorizmu so se korenito spremenili tudi vsi drugi varnostni standardi, večina zahodnih demokracij pa se je začela po ameriškem zgledu iz strahu pred terorističnim maščevanjem odrekati celo za zahodno demokracijo ključnim svoboščinam. Kar je ob vseh poostrenih varnostnih standardih, ki jih je simboliziralo sezuvanje na letališčih, finančno pa neprimerno dražje »skeniranje« vse svetovne trgovine in celotnega blagovnega prometa, pomenilo ne le izgubo svoboščin ampak tudi neznanskih dodatnih bilijonov za tako zaščito.
Večina sicer meni, da je veliki brat z one strani Atlantika, ki je hote ali nehote po 11. septembru sprožil za ves svet usodni proces »resetiranja sovražnikov«, v tej svoji igri dokončno zaigral vlogo prvega na svetu. In da torej prihajajo novi časi. Vendar pa desetletja in vseh katastrofalnih posledic, ki jih je svetu prineslo, najbrž ne bo mogoče kar tako preprosto izbrisati. Zgodovina pozna tipko »reset«. Občasno jo celo dovoli uporabiti. Tista z napisom »delete« pa je praviloma rezervirana za katastrofe.
