Vili Einspieler, Delov dopisnik iz Beograda
Beograd - V pokolu je bilo ubitih več kot osem tisoč mož, fantov in otrok, ob obletnici zločina pa bodo v Spominskem centru v Potočarih pri Srebrenici pokopali posmrtne ostanke 775 žrtev, ki so jih odkrili v prikritih množičnih grobiščih. V Srebrenici so do zdaj pokopali 3.740 žrtev, ki so jih že uspeli identificirati, med njimi pa je bilo veliko otrok.
Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu je leta 2001 pokol v Srebrenici razglasilo za genocid, leta 2007 pa mu je sledilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Čeprav je srbski parlament letos sprejel deklaracijo o Srebrenici, ki je naletela na odobravanje tudi v mednarodni skupnosti, si srbska politika vztrajno prizadeva uravnotežiti krivdo za etnično čiščenje in zločine proti človeštvu. Krivci za genocid v nekdanji bošnjaški enklavi, kot tudi nekdanji politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić, ki mu sodijo v Haagu, se ukvarjajo z zanikanjem krivde, svojci žrtev, ki so upravičeno nezadovoljni z roko pravice, pa se še niso otresli želje po maščevanju.
Nezadosten odziv na srebreniški pokol
Sorodniki žrtev so vložili tožbo zoper Združene narode (OZN), nizozemsko sodišče pa je julija 2008 odločilo, da zaradi imunitete OZN ni pristojna za ta primer, kar je potrdilo tudi prizivno sodišče v Haagu. Zato so sorodniki žrtev genocida, ki se je zgodil leta 1995, zaprosili nizozemsko tožilstvo, da vloži obtožnico zoper vodilne nizozemske pripadnike mirovnih enot ZN, ki so v času pokola varovali Srebrenico. Sodišče nizozemskih vojakov doslej še ni obravnavalo kot osumljence, sorodniki žrtev pa so prepričani, da so bili nizozemski vojaki dejansko soodgovorni za pokol. Na drugi strani matere Srebrenice nasprotujejo prisotnosti srbskega predsednika Borisa Tadića in turškega premiera Recepa Tayyipa Erdogana na spominski slovesnosti v Srebrenici. Srbskemu predsedniku želijo zapreti vrata, ker priznava Republiko srbsko (RS), turškemu premieru pa zamerijo, ker Turčija kot vplivna članica Nata ni preprečila pobijanja Muslimanov med vojno v BiH. Matere Srebrenice so obtožile tudi Stranko demokratične akcije, da je zločinska in genocidna, ker sodeluje s Tadićem in Erdoganom. Družine žrtev v Srebrenici tudi niso zadovoljne z deklaracijo, ki jo je sprejel srbski parlament, ker menijo, da gre za zakasnel in nezadosten odziv na srebreniški pokol in da bo pravici zadoščeno le v primeru, če bodo našli in obsodili vse odgovorne za zločine.
Deklaracija o Srebrenici ne obvezuje Republike srbske
Deklaracija o obsodbi zločina nad bošnjaškim prebivalstvom Srebrenice izraža sožalje in opravičilo vsem družinam žrtev zaradi vsega, kar ni bilo storjeno, da bi se ta tragedija preprečila. Čeprav priznava, da Srbija ni naredila dovolj, da bi preprečila pokol, nikjer ne omenja besede genocid. Zato z deklaracijo niso zadovoljni Hrvati in Bošnjaki ter del srbske opozicije, večina iz vrst opozicije pa meni, da je vladajoča koalicija naredila zgodovinsko napako, ker se z deklaracijo ni opredelila do vseh zločinov v nekdanji Jugoslaviji. Deklaracija tudi navaja, da srbski parlament najostreje obsoja storjeni zločin v Srebrenici, pričakuje pa, da bodo tudi druge države bivše Jugoslavije na isti način obsodile zločine storjene nad Srbi. Da bi uravnotežili krivdo, srbska skupščina v osnutku deklaracije o obsodbi zločinov storjenih nad pripadniki srbskega naroda najostreje obsoja zločine, ki so bili storjeni nad državljani Srbije in vsemi pripadniki srbskega naroda med oboroženimi spopadi na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu in Metohiji ter med Natovim bombardiranjem ZRJ leta 1999.
Srbski predsednik je po sprejetju deklaracije o Srebrenici poudaril, da gre za zgodovinski dogodek, s katerim je srbski narod pokazal, da je nedeljiv del evropske kulture in civilizacije. V nasprotju z njim pa je predsednik Narodne skupščine Republike Srbske (RS) Igor Radojčić je ocenil, da deklaracija ne bo prispevala k izboljšanju odnosov med Beogradom in Sarajevom. Predsednik RS Rajko Kuzmanović je dejal, da je deklaracija preuranjena in kontraproduktivna za interese RS in srbskega naroda v celoti, premier RS Milorad Dodik pa je sprejem deklaracije označil za nepotreben in da ne obvezuje institucij in organov RS.
Velike sile so Srebrenico podarile srbskemu voždu
Genocid v bošnjaški enklavi v vzhodni Bosni se je zgodil pred očmi nizozemskih modrih čelad, medtem ko so Srebrenico preletavala ameriška letala. Čeprav Srebrenica ni bila pod srbskim nadzorom, temveč pod zaščito ZN, so se velike sile odločile, da jo bodo žrtvovale za mir. Srbske vojaške akcije niso preprečile zato, da bi Slobodan Milošević sedel za pogajalsko mizo in prepričal bosanske Srbe, da bodo s pogajanji dosegli več kot z nadaljevanjem vojne. Mednarodna skupnost tudi ni zaščitila civilnega prebivalstva, Srebrenico pa je na mirovnih pogajanjih podarila srbskemu voždu, kljub številnim pričevanjem o množičnih pobojih. Zaradi drugačnih interesov Miloševiću niso nikoli dokazali krivde, da je bil udeležen pri načrtovanju pokola v Srebrenici, kot je v svoji knjigi Mir in zločin zapisala Florence Hartmann, desna roka nekdanje glavne tožilke Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu Carle del Ponte.
V Haagu so Hartmannovi zaradi nespoštovanja sodišča celo dodelili denarno kazen, ker je odkrito spregovorila o poskusih vplivanja mednarodne politike na haaško sodišče v primeru sojenja krivcem za genocid v BiH, o licemerstvu Zahoda, o prebrisanih interesih in brutalnih metodah vlad, ki so krmarile pravico v opravičilo lastne vloge v najhujših pokolih v Evropi po holokavstu. V posmeh žrtvam je tudi dejstvo, kot je še opozorila Hartmannova, da je Ratko Mladić še vedno na prostosti, kar predstavlja, kljub tajnim dogovorom mednarodne skupnosti z vojnim zločincem, velik polom mednarodnega pravosodja. Navsezadnje se Srbija in RS ne moreta soočiti s svojo preteklostjo, dokler se nekdanji vojaški poveljnik bosanskih Srbov, ki ga mnogi sonarodnjaki še vedno doživljajo kot heroja, ne bo znašel pred roko pravice.
Pokol v varnem območju Združenih narodov
Srebrenica z neposredno okolico je od pomladi 1992 do padca pred petnajstimi leti tvorila varno območje pod nadzorom ZN. Kljub posebnemu statusu je bila bošnjaška enklava zaradi strateškega položaja ves čas tarča srbskih enot, ki so si prizadevale etnično zaokrožiti ozemlje, ki so ga bosanski Srbi dojemali za svojega. Po treh letih granatiranja so napadi dosegli vrhunec. Nizozemci, ki so tvorili veliko večino pripadnikov Unproforja bi morali zavarovati mesto, a so Srebrenico nemočno predali Mladiću. Srbi in modre čelade, pri čemer so slednji pojasnevali, da jim mandat ne dovoljuje reševati življenja, so Muslimanom s figo v žepih obljubili, da bodo lahko varno zapustili Srebrenico. In zgodilo se je ravno nasprotno. Srbske enote so hladnokrvno pobile več kot 8.000 Bošnjakov. Nizozemci zaradi slabe vesti vztrajno zahtevajo od Srbije, naj polno sodeluje s haaškim sodiščem, nizozemski parlament pa bo zagotovo zadnji ratificiral sporazum o stabilizaciji in pridruževanju med Srbijo in Evropsko unijo.
Bosna in Hercegovina ostaja grožnja miru na Balkanu
Balkanski holokavst in daytonski sporazum, ki je 21. novembra 1995 končal vojno v BiH, ki je terjala od sto do dvesto tisoč žrtev, sta državo presekala na dvoje. BiH je še vedno mednarodni protektorat pod nadzorom visokega predstavnika ZN. Najkrajši konec so potegnili Bošnjaki, ki nimajo rezervne države, medtem ko v Federaciji BiH nimajo prave perspektive. S Srebrenico so izgubili ogromno ljudi in del ozemlja, narodi BiH pa so se homogenizirali na točno določenih ozemljih. Čeprav razpad Federacije BiH ni več v interesu Zagreba, priključitev RS k Srbiji pa ne v interesu Beograda, Hrvati glasno razmišljajo o oblikovanju tretje entitete z večinskim hrvaškim prebivalstvom, medtem ko Srbi v RS, če bo mednarodna skupnost skušala zmanjšati stopnjo njenih pristojnosti in avtonomije, grozijo z odcepitvijo. Vsi trije narodi BiH, ki so jih velike sile prisilile živeti pod isto streho, ostajajo ujeti v globoka medsebojna nasprotja in nezaupanje, BiH pa še vedno predstavlja grožnjo miru na Balkanu.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela