Rompuy v iskanju čarobne paličice

Bruseljska rokoborba: evroparlamentarci se postavljajo po robu britanskemu premieru Davidu Cameronu.

Objavljeno
13. junij 2014 00.36
UKRAINE-CRISIS/EU-SANCTIONS
Peter Žerjavič
Peter Žerjavič
Bruselj – Da je bil Herman Van Rompuy, preden je postal predsednik evropskega sveta, belgijski premier v povolilnem boju za vodilne funkcije v EU, ni zanemarljiv biografski podatek.

V kaotični belgijski politiki, obremenjeni z jezikovnimi in regionalnimi nesoglasji, ne gre brez dolgotrajnega, mučnega in potrpežljivega iskanja kompromisov med kopico sodelujočih strank. Tudi na čelu evropskega sveta, v katerem sedijo voditelji 28 članic in odrejajo glavne politične smernice Unije, je moral, še zlasti v boju z dolžniško krizo, pred vrhi EU in na njih spraviti na skupni imenovalec različne interese voditeljev, ki vsaj navzven ali pred domačo javnostjo nočejo kazati znakov popuščanja in se želijo na koncu predstaviti kot zmagovalci.

Flamski krščanski demokrat naj bi ob koncu mandata izpeljal še pravo diplomatsko mojstrovino na najvišji ravni. Po razpletu evropskih volitev mora z voditelji članic, ambicioznimi parlamentarci in njihovimi strankarskimi družinami skovati za vse sprejemljiv kadrovski in programski kompromis. Dva tedna pred prelomnim vrhom EU, na katerem naj bi bil izbran kandidat za predsednika evropske komisije, se je sestal z voditelji zmernih poslanskih skupin v evropskem parlamentu, da bi sondiral teren in ugotovil, koliko manevrskega prostora je še na razpolago.

V Bruslju se bo odvijala prava drama

Izhodiščni položaj nakazuje, da se bo na bruseljskem odru v prihodnjih tednih dogajala prava drama. V očeh zmernih parlamentarcev vseh barv je položaj jasen: predsednik evropske komisije mora postati spitzenkandidat evropske ljudske stranke (EPP) Jean-Claude Juncker. Na drugi strani je manjša skupina, ki se odločno postavlja po robu logiki avtomatizma pri imenovanju Luksemburžana. Na njenem čelu je britanski premier David Cameron. Na svoji strani ima vsaj nizozemskega in švedskega premiera, Marka Rutteja in ­Fredrika Reinfeldta.

Rompuy sicer ni bil zagovornik ideje spitzenkandidatov, saj ima po lizbonski pogodbi pristojnost za predlaganje predsednika komisije evropski svet. A po volitvah je nastal nov položaj. To, da v Britaniji spitzenkandidati sploh niso nastopali in v številnih članicah niso bili opaženi (s takim argumentom Cameron spodkopava Junckerjevo legitimnost), ne šteje veliko. »Vsaka alternativa modelu spitzenkandidatov bi bila manj demokratična in manj demokratično legitimna,« je po posvetovanjih z Rompuyem povedal vodja poslancev EPP ­Manfred Weber.

Ena država ne more narekovati drugim

V očeh bavarskega konservativca tveganje ni evropski svet, marveč nekaj držav članic. Ena država (Britanija) da ne more narekovati drugim, kako naj ukrepajo. Weber vidi kar veliko stičnih točk med EPP in Cameronovimi torijci, predvsem na področjih večje konkurenčnosti EU in krčenja birokracije. Toda: imenovanja zmagovitega spitzenkandidata ne bi smeli spodkopati v nobenem primeru. »V parlamentu ni druge večine kot za Junckerja,« je povedal Weber. Tudi spoštovanje načrtovanih rokov in izvolitev predsednika komisije sredi julija da imata velik pomen za ugled EU.

Sporočila vodje socialistov Hannesa Swobode so bila podobna: kot prvi naj gre v boj Juncker in predstavi svoj delovni program. Tudi Rompuy je prepričan, da bi pred odločanjem morali najprej imeti programske usmeritve Unije, šele nato bi se lotili imen, ki bi jih lahko uresničevala. Juncker ponuja spodbujanje rasti s krepitvijo digitalnega notranjega trga, energetsko unijo, poglabljanje območja evra ob upoštevanju socialnih vprašanj. Londonu obljublja pošten »deal«, ki bo upošteval britanske posebnosti, ne da bi spodkopal notranji trg EU in štiri temeljne svoboščine.

Celovit kadrovski in programski sveženj

Pred odločitvami bo gotovo še veliko manevriranja. Negotovo je, kako se bo obrnil italijanski premier Matteo Renzi. Nemška kanclerka Angela Merkel, ki napoveduje celovit kadrovski in programski sveženj, je na srečanju s tremi Junckerjevimi nasprotniki na Švedskem govorila o rešitvi »v evropskem duhu«. To naj bi pomenilo, da bodo na koncu nasprotujoče si strani morale priti do kompromisa, sprejemljivega za vse. Rompuyeva diplomatska veščina bo še enkrat na veliki preizkušnji.