Tiskane izdaje
New York – »In zdaj ... naslednji predsednik ZDA,« se je zareklo republikanskemu predsedniškemu kandidatu Mittu Romneyju, ko je v soboto predstavljal svojega izbranca za podpredsedniškega kandidata Paula Ryana. Potem se je moral nekdanji guverner Massachusettsa vrniti na oder, da bi popravil napako.
»Kdaj pa kdaj se lahko tudi zmotim, a s tem, ko sem izbral tega človeka, nisem naredil napake,« je dodal republikanski politik, ki se bo na prvi torek novembra spopadel za položaj v Beli hiši s sedanjim, demokratskim predsednikom Barackom Obamo.
Sedanje javno razpoloženje napoveduje zmago Obami, v republikanskih krogih pa se že nekaj časa sprašujejo, kako je lahko sedanji predsednik bolj priljubljen od njihovega tekmeca, čeprav so ljudje zelo nezadovoljni z gospodarskim položajem v državi. Zato so mnenjski voditelji stare dobre stranke podprli Romneyjevo odločitev, da se bo Obami in njegovemu podpredsedniku Josephu Bidenu postavil nasproti v dvojcu s kongresnikom iz Wisconsina Ryanom, ki se je zadnja leta proslavil z alternativnimi varčevalnimi proračunskimi predlogi. »Romney je imel dve možnosti, državotvorno ali politično oziroma odločno ali udobno. Odločil se je za odločno in državotvorno,« pravi nekdanji sivi propagandistični kardinal prejšnjega republikanskega predsednika Georgea Busha mlajšega Karl Rove.
V Romneyjevem štabu so razmišljali o različnih podpredsedniških kandidatih, v najožji izbor so poleg Ryana prišli še zvezni senator s Floride Marco Rubio, nekdanji guverner Minnesote Tim Pawlenty in senator Rob Portman iz Ohia. Odločitev za »varčevalskega jastreba« Ryana pomeni, da bodo v republikanskem taboru predvolilni boj preusmerili v gospodarska vprašanja. »Živimo v nevarnem obdobju. Zmanjkuje nam časa. Ne moremo si privoščiti še štiri leta istega,« je Ryan povedal 2000-glavi množici privržencev, ki se je v soboto zbrala na shodu v Norfolku v Virginiji.
Pot k blaginji
Ryan, ki v zveznem predstavniškem domu predstavlja Wisconsin že od leta 1998, je pred petimi leti postal predsednik kongresnega proračunskega odbora, zadnji dve leti pa je v imenu republikanske opozicije sestavil alternativo uradnemu proračunskemu predlogu Bele hiše, ki ga je poimenoval Pot k blaginji. S projektom, ki bi temeljito oklestil socialne, zdravstvene in pokojninske programe, bogatim in korporacijam pa še bolj znižal davke, bi v državnem proračunu v prihodnjem desetletju privarčevali malo več kot 260 milijard dolarjev. Demokrati so mu ostro nasprotovali, po besedah nekdanje namestnice guvernerja ameriške centralne banke Alice Rivlin pa bi Ryanov proračunski predlog zahteval tako radikalno zmanjševanje osnovnih javnih storitev, da bi se z njim strinjalo le malo Američanov. Tega se zavedajo tudi Romneyjevi svetovalci, ki so takoj po razglasitvi Ryanove kandidature opozorili, da se varčevalni program republikanskega predsedniškega kandidata razlikuje od Ryanove Poti k blaginji. A tega mora Romney še predstaviti.
Ryanovi načrti za zategovanje pasu niso všeč vsem, je pa zelo priljubljen njihov predlagatelj, zlasti med privrženci desničarskega gibanja čajankarjev. »V drugi stranki je veliko ljudi, ki se ne strinjajo vedno s Paulom Ryanom. Ne poznam pa nobenega, ki ne bi spoštoval njegovega značaja in presojanja,« je Romney opisal svojega podpredsedniškega kandidata. Tudi Alice Rivlin, ki je v demokratskih administracijah vodila proračunske urade tako v kongresu kot v Beli hiši, je za časnik New York Times povedala, da je Ryan »prijeten, atraktiven, bister in razmišljajoč konservativec, ki globoko verjame v manjšo in manj vsiljivo vlado ter večjo osebno odgovornost«.
Komentatorji ugotavljajo, da Romneyju in Ryanu ni skupno le zanimanje za ekonomijo, nihče od njiju nima niti nobenih resnih mednarodnih političnih izkušenj. Prvič v ameriški zgodovini se je tudi zgodilo, da v republikanski dvojici, ki se bo potegovala za predsednika in podpredsednika države, ni protestanta. Romney, ki bi bil lahko s 65 leti oče 23 let mlajšemu Ryanu, je mormon, Ryan, ki je star toliko kot najstarejši Romneyjev sin, pa katolik. Hkrati pa se bo novembra prvič v zadnjih 80 letih za prva dva položaja v državi spopadla četverica, v kateri se nihče ne more pohvaliti z vojaško kariero.
