Zorana Baković, Peking
Peking – Kitajska diplomacija je presegla samo sebe, ko je v torek pripotoval v Peking zunanji minister vlade Moamerja Gadafija, prav takrat pa je kitajski veleposlanik v Katarju odpotoval v Bengazi na srečanje z voditelji libijskih upornikov. Abdelati Obeidi je prispel kot »posebni odposlanec« Gadafijeve vlade, je izjavil tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Hong Lei na svoji internetni strani. Čeprav ni povedal nič drugega o obisku, je mogoče predvidevati, da bo predstavnik uradnega Tripolija zaprosil Kitajsko, naj okrepi politično in finančno podporo.
Vendar je veleposlanik Zhang Zhiliang že drugič navezal neposredne stike z opozicijo, to pa verjetno najbolj jasno napoveduje, da se bo moral polkovnik Gadafi kmalu posloviti. Kitajsko zunanje ministrstvo je prejšnji petek potrdilo, da se je Zhang pred kratkim sestal s predsednikom začasnega nacionalnega sveta Mustafo Abdulom Džalilom, in čeprav v kratkem sporočilu niso objavili kraja srečanja, viri trdijo, da sta se srečala v katarski prestolnici Doha. Abdul Džalil je prvi poskusil vzpostaviti stike s Kitajsko in prejšnji mesec med intervjujem za hongkonško televizijo Phoenix izjavil, da je v Bengaziju tako in tako največ kitajskega blaga in da bo Tripoli gotovo padel, zato bi obema stranema koristilo, če bi vzpostavili neposredne stike med opozicijskimi voditelji in Pekingom.
Kitajski analitiki so takoj opozorili, da prvo srečanje veleposlanika Zhanga s tranzicijskim premierom še »zdaleč ne pomeni diplomatskega priznanja« libijskih upornikov, vendar so tuji opazovalci pripomnili, da štiri ekipe kitajske državne televizije nenehno poročajo o vsem, kar se dogaja v Bengaziju, tega pa gotovo ne počnejo le zato, da bi zadovoljili medijsko radovednost.
Eden od dejavnikov, ki vplivajo na kitajsko diplomatsko ravnotežje, je gotovo tudi vedenje Rusije, o kateri je Peking povedal, da se je med vrhom G8 »presenetljivo strinjala s stališči zahodnih sil«, nato pa pozvala Gadafija, naj prizna poraz. Kitajsko vodstvo je podrobno analiziralo interese Moskve med libijskim konfliktom in po njem ter ugotovilo, da ne sme biti zadnji mednarodni dejavnik, ki se bo prilagajal nujnim spremembam.
Na to, da se je Kitajska pripravljena pogovarjati tako s Tripolijem kot z Bengazijem, je še pomembneje vplivalo to, da nekateri analitiki v Pekingu in Washingtonu menijo, da je Libija pravzaprav prostor, na katerem se spopadajo energetski in zato tudi širši interesi ZDA in Kitajske na afriški celini. Amerika bi rada ustavila kitajski pohod v Afriko, in če bi ji uspelo zapreti vrata azijski sili v Libiji, bi jo laže izrinila iz Nigerije, Angole in drugih držav na celini, na kateri je Peking že vložil veliko kapitala, da bi si tako zagotovili dostop do nafte.
V Libiji kakor na Kosovu
Državna tiskovna agencija Xinhua je prejšnji mesec ugotavljala, da vse, kar zahodne sile trenutno počnejo v Libiji, močno spominja na strategijo, ki so jo uporabile na Kosovu v devetdesetih letih.
»To je bila strategija v treh korakih,« opozarja Xinhua in trdi, da je bil prvi korak bombardiranje tedanje Jugoslavije, drugi odstavitev Slobodana Miloševića, tretji pa izročitev Miloševića sodišču v Haagu. »Dvanajst let pozneje uporabljajo zahodni zavezniki enako strategijo v treh korakih tudi v Libiji,« trdi kitajska agencija. »V 21. stoletju imajo nekatere zahodne države 'neointervencionizem' za zgledno vedenje in celo poskušajo uporabiti tako imenovani kosovski model v drugih delih sveta. To bi moralo takoj zaskrbeti mednarodno skupnost,« pravi Xinhua.
Vse to dokazuje, da je libijsko vprašanje zelo pomembno za Kitajsko, hkrati pa tudi to, da diplomatsko ravnotežje, ki ga poskušajo v Pekingu vzpostaviti med Tripolijem in Bengazijem, ne bo hitro in enostransko vplivalo na to, katero karto bo azijska sila izvlekla v zadnjem krogu.
Zunanji minister Yang Jiechi se je v torek sestal z Obeidijem in zahteval podrobno poročilo o stanju na Gadafijevi strani. Hkrati je tiskovni predstavnik Hong Lei zahteval od vseh strani v Libiji, naj se dogovorijo o prekinitvi ognja in začnejo odpravljati krizo s političnimi sredstvi. Kitajska je omenila, da bi ena od rešitev lahko bil tudi načrt Afriške unije, vendar je Hong Lei kljub temu poudaril, da bi »o libijski prihodnosti moralo odločati ljudstvo samo«. »Kitajska bo upoštevala odločitev libijskega ljudstva,« je dodal, ne da bi odgovoril na pomembno vprašanje – kako definirati »ljudstvo«?