Tiskane izdaje
N'Džamena − Dvodnevni vrh Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS) v čadski prestolnici N'Džamena, na katerem so voditelji članic regionalne povezave obravnavali napete razmere v Srednjeafriški republiki, se je končal, kakor so nekateri bolj poučeni opazovalci dogajanja napovedovali že nekaj dni − z odstopom začasnega predsednika države Michela Djotodia, ki se je marca lani povzpel na oblast s strmoglavljenjem dolgoletnega voditelja Françoisa Bozizéja v režiji uporniške koalicije Seleka.
Čeprav so v Djotodijevem kabinetu še včeraj zatrjevali, da se to ne bo zgodilo, je bil pritisk regionalnih voditeljev, ki so dali že pred vrhom jasno vedeti, da prvemu muslimanskemu predsedniku pretežno krščanske SAR ne verjamejo več, da je sposoben ustaviti (tudi) versko motivirani konflikt, ki je samo v zadnjem mesecu zahteval več kot tisoč življenj, očitno prevelik.
Da se bo v N'Džameni zgodilo nekaj prelomnega, je sicer nakazal že četrtkov prihod vseh 135 članov prehodne administracije Srednjeafriške republike v čadsko prestolnico, generalni sekretar ECCAS Ahmad Alami pa je po koncu vrha potrdil vse glasnejša ugibanja z izjavo, da sta tako Djotodia kot tudi začasni premier Nicolas Tiangaye odstopila s položajev.
Po njunem odhodu se zastavlja vprašanje, kdo bo vodil padlo državo do predsedniških volitev, predvidenih za konec letošnjega leta oziroma začetek prihodnjega, odgovor pa naj bi prinesli pogovori, ki bodo v prihajajočih dneh stekli v srednjeafriški prestolnici Bangui. Navala na izpraznjeni mesti ni pričakovati, saj sedanji politični dogovori predvidevajo, da nosilci prehodnih funkcij ne bodo smeli sodelovati na prihodnjih volitvah.
Medtem ko bo po mnenju nekaterih odstop predsednika, ki ga je danes zjutraj na ulicah prestolnice zahtevalo na tisoče nasprotnikov njegove vladavine, pripomogel k umiritvi napetih in anarhičnih razmer v SAR, pa drugi opozarjajo, da bi lahko tako ustvarjeni politični vakuum sprožil nov val nasilja.
Krvavi val
Kot rečeno se je Djotodia pred desetimi meseci povzpel na oblast na čelu uporniške koalicije Seleka, ki jo je pol leta pozneje sicer razpustil, a so mu nekatere skupine ušle z vajeti, njihovo brutalno znašanje nad večinskim prebivalstvom pa je sprožilo nastanek krščanskih milic, nekakšnih vaških straž, s katerimi so se zapletle v vrtinec maščevalnega nasilja, ki mu oblasti v Banguiju niso več kos.
Spopadi so vrhunec dosegli na začetku decembra, ko so krščanske milice poskusile strmoglaviti prehodnega predsednika in njegovo administracijo, nato pa je bilo v zgolj nekaj dneh ubitih na stotine ljudi. Okoli 4000 pripadnikom mirovnih sil Afriške unije in kakim 1600 francoskim vojakom je odtlej sicer uspelo ustaviti množične pokole, o posameznih incidentih pa iz padle države še vedno poročajo praktično vsak dan.
Iz strahu pred nasiljem je s svojih domov pobegnilo že skoraj milijon ljudi, tako kristjanov kot muslimanov, oziroma skoraj četrtina vsega prebivalstva države, zaradi hitro razraščajočega se medverskega sovraštva in maloštevilnosti mirovnih sil pa je slišati vse glasnejša svarila, da bi se lahko konflikt v SAR končal s še enim genocidom na afriških tleh.
