Tiskane izdaje
V 45-minutnem govoru, v katerem se ni omejeval le na Francijo - »zapiranje ni mogoče«, med »notranjo in zunanjo, domačo in mednarodno politiko« ni razlik, tudi partnerstvo z Nemčijo je bistveno za stabilnost Evrope, »ki ni izbira, ampak nuja« - je požel močne aplavze. Med drugim je poudaril: kako je treba »v času krize pospešiti reforme, ne pa jih ustavljati ali upočasnjevati«; da »številni Francozi živijo resda teže kakor pred tremi leti, vendar se kaže ozreti k državam, ki se niso pravočasno in spretno odzvale na krizo, denimo k Španiji, Italiji, Portugalski, Grčiji, Irski«. Večkrat je tudi ponovil, da je nujno »sodelovati, se izobraževati, delati, investirati, ne pa obupavati.« Prave besede so zatorej »delo«, »produktivnost«, »konkurenčnost«, »država, ki je podjetna in inovativna«, medtem ko sta veliki napaki, za kateri drago plačujejo Francozi in ju je treba popraviti, »upokojevanje pri 60 letih in 35-urni delovni teden.« Tudi Evropa potrebuje v teh »skrajnih časih krize« več solidarnosti, več solidarnosti pa zahteva več discipline, in enako več politike, demokracije«. Sploh pa »braniti evro pomeni braniti Evropo, kajti evrska kriza lahko pomete z vsem«. Propad evra bi »imel tudi za Francoze dramatične posledice«, dolg bi ušel z vajeti, revščini se ne bi mogli izogniti.
Že drugič
Predsednik Sarkozy je tokrat že drugič spregovoril o krizi francoski javnosti, prepričan, da ji je treba povedati resnico, saj »je le tako mogoče preprečiti strah in ohraniti zaupanje«. Prav tako v dvorani Zénith je Francoze prvikrat nagovoril pred tremi leti - 25. septembra 2008, ko je deset dni po zlomu banke Lehman Brothers razmišljal o finančnem viharju, ki je prizadel svet. Takrat se je obregnil ob stranpoti mednarodnega finančnega sistema, ki je »sprevrgel« in »izdal vrednote kapitalizma«. Pozval je k večji »moralnosti« ter pokazal s prstom na »škandale« in »zlorabe« pri nagrajevanju bankirjev. Dejal je, da mora država zagotavljati »varnost in kontinuiteto bančnega sistema«, hkrati je poudaril nujno potrebo po klestenju državnih stroškov, že takrat pa je za nameček napadel »ponesrečeno iznajdbo« socialistov: 35-urni delovni teden.
Danes, tri leta pozneje, so besede predsednika Sarkozyja padle na drugačna tla kot prvikrat. V vmesnem času so francoski proračun, brezposelnost, javni dolg, kupna moč, rast... postali pereč gospodarski, finančni in socialni »problem«; najvišja bonitetna ocena AAA je, kakor je že nekaj časa slišati namige iz ameriških bonitetnih agencij, ogrožena; »bančna« kriza se je poglobila v dolžniško in evrsko. Pariz in Berlin sta nenehno na liniji, za reševanje težav so države postale prešibke, evro lahko reši, kakor je bilo slišati prav tako sinoči, le Evropska centralna banka, v sodelovanju s svetovnimi centralnimi bankami...
V Franciji so se medtem spremenile tudi politične razmere, kajti čez pet mesecev bodo predsedniške volitve, na katerih bo kandidiral tudi do Sarkozyjeve taktirke zelo kritični socialist François Hollande.
Več kot od današnjega nagovora je pričakovati od kriznega vrha EU 8. in 9. decembra v Bruslju, pred katerim naj bi Berlin in Pariz, »v ponedeljek«, predstavila svoj »dogovor«: »nujne« predloge za predrugačenje lizbonske pogodbe. Z njimi naj bi okrepili gospodarsko upravljanje na območju evra, poskrbeli za večjo integracijo javnofinančnih in gospodarskih politik ter strožji, nadnacionalni nadzor nad nacionalnimi proračuni. Kakor pričakuje Pariz, naj bi se okrepila vloga ECB pri posegih na trgu. Zamisel sproža burne odzive pri francoskih opozicijskih socialistih, ki so prepričani, da vlada zapostavlja državno suverenost. Hollande je bil v sredo v Bruslju odločen, da ne bo dovolil, da bi »v imenu nadzora nad nacionalnimi proračuni in usklajevanja proračunske politike evropska komisija in sodišče Evropske unije sodila o stroških in prejemkih suverene Francije«. Podobno, češ da ni nobene potrebe po spreminjanju evropske pogodbe, se odziva ves socialistični tabor.
