Tiskane izdaje
V tednu dni po krvavih nemirih v južnoafriškem rudniku platine v Marikani, ko je pod policijskimi kroglami padlo več deset stavkajočih rudarjev, se razmere niso bistveno umirile. Stavka za boljše plačilo in delovne pogoje se nadaljuje, četrtkov pokol pa so mnogi označili za novi Sharpeville, kjer je južnoafriška policija 21. marca 1960 pobila 69 protestnikov proti apartheidu.
»Lahko bi ubili tudi mene. Odšel sem kakih deset minut preden je policija začela streljati,« se prejšnjega četrtka, ko je bilo v posredovanju varnostnih sil ubitih 34 stavkajočih rudarjev, 78 pa je bilo ranjenih, spominja generalni sekretar sindikalnega Združenja rudarjev in gradbenih delavcev (AMCU) Jeffrey Mphahlele. Šestnajsti avgust sicer ni bil prvi krvavi dan stavke v rudniku platine Marikana; že nekaj dni prej so v nasilju izgubili življenje osem delavcev in dva varnostnika. »Takšne razmere v rudniku vladajo že nekaj tednov. Tudi stavkajoči so se spravili nad policiste, zato so jezni tudi oni,« je v pogovoru za Delo dejal južnoafriški analitik Daniel Silke.
Predsednik države Jacob Zuma je takoj odredil preiskavo nasilja, britansko podjetje Lonmin, tretji največji proizvajalec platine na svetu in upravitelj rudnika, pa je zaposlenim postavilo ultimat, naj se vrnejo na delo, sicer bodo odpuščeni. Po posredovanju južnoafriške vlade so ultimat pozneje umaknili. »Ne morejo pričakovati, da se bodo delavci vrnili na delo, ko pa še vedno ne vemo, koliko ljudi so aretirali in kje so. Poleg tega mnogi menijo, da bi bila vrnitev na delovna mesta izdaja tistih, ki so bili ubiti oziroma zaprti,« je povedal sindikalist Mphahlele. Iz Lonmina so sporočili, da se je tretjina od 28.000 zaposlenih danes vendarle vrnila na delo.
Rudarji iz Marikane so stavko, ki jo je podjetje Lonmin označilo za nezakonito, začeli 10. avgusta. Od vodstva zahtevajo zvišanje plač in izboljšanje delovnih pogojev. »Razmere v rudnikih so izredno slabe. V okolici delovišč ni ne cest ne šol, ponekod so zaposleni brez pitne vode in urejenih sanitarij, širijo se bolezni,« je razmere na severovzhodu države, ki je glavna izvoznica platine na svetu, opisal Mphahlele.
Cene padajo, strah za službo raste
»Izboljšav, ki so jih v zadnjih desetletjih doživela južnoafriška mesta, na vzhodu in severovzhodu ni,« pojasnjuje analitik Daniel Silke, ki je na univerzi v Cape Townu magistriral iz mednarodne politike in je pred kratkim izdal knjigo o prihodnosti Južne Afrike in sveta Tihotapljenje prihodnosti. Neznosne razmere in revščino je po njegovem zaostrila tudi globalna kriza. »Cene platine padajo, raste pa strah pred izgubo službe,« pove o proizvodnji platine, »najbolj umazani« rudarski dejavnosti.
Razmere v rudniku Marikana je še zaostril spor med dvema južnoafriškima sindikatoma, Nacionalnim sindikatom rudarjev (NUM), ki je s približno 300.000 člani najmočnejši sindikat v državi, in »disidentskim« AMCU, ki s programom, usmerjenim v delavske pravice, privablja vedno več novih članov; vanj se včlanjuje tudi vse več tistih, ki jih je razočaral NUM. »Če bo NUM še naprej izgubljal člane, bo s tem oslabljena tudi moč vladajoče politične stranke. NUM je namreč vedno igral pomembno vlogo znotraj Afriškega nacionalnega kongresa, zato je za predsednika Zumo pomembno, da sindikat ostane močan,« meni Silke. V AMCU pa so se že ob ustanovitvi odločili, da se ne bodo povezovali s politiko.
»Glas revnih«
»AMCU [ta združuje nekaj več kot 7000 delavcev iz Marikane, po neuradnih podatkih pa celo več kot 10.000] v zadnjem letu in pol postaja vse močnejši. Promovira se kot glas revnih, je kritičen do vplivnejšega nasprotnika, za katerega pravi, da mu gre le za dobiček in vpliv. Takšno sporočilo je všečno, zato so razočarani delavci našli oporo v njem,« še pravi analitik, ki opozarja, da lahko nemiri, kot so bili ti v Marikani, kmalu zajamejo celotno rudarsko dejavnost v Južni Afriki.
»V zadnjem času se predvsem v revnejših delih države širijo protesti. Slabe življenjske razmere so ljudi prisilile, da so se začeli spraševati o tem, ali vladajoča stranka resnično služi njim ali predvsem sebi. Razmere v Marikani so pokazale, da vendarle obstaja potencial za rojstvo neke nove politične opcije, ki bo alternativa vladajoči stranki. Ni še formalizirana, a to bi se lahko zgodilo v prihodnjih letih.«
Dan po pokolu v Marikani je na spletnem socialnem omrežju Facebook nastala skupina Pravica za delavce v Marikani!, ki ima že več kot tri tisoč članov. Še isti dan so se zbrali na protestu pred poslopjem parlamenta v Cape Townu, kjer so obsodili »policijski masaker« in obtožili Zumovo stranko, da ima krave roke. Prizori pred rudnikom so mnoge med njimi spomnil na dogodke v Sharpevillu pred 52 leti. »Četrtkovo policijsko nasilje je razumljivo ustvarilo primerjavo s Sharpevillom, toda dogodka sta različna,« pravi Daniel Silke. Primerjava z obdobjem apartheida po njegovem mnenju ni ustrezna, »razmere v Južni Afriki so se spremenile«.
