Se je Kitajska kaj naučila od Evrope?

Z veliko nezaupanja je Kitajska dojela, da je Evropska unija v resnici na robu recesije.

Objavljeno
22. november 2011 19.09
Posodobljeno
23. november 2011 06.30
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Peking – Eno prvih spoznanj, do katerih so Kitajci prišli v letošnji jeseni, je, da Zahod, kot se skupaj imenujeta Evropa in Amerika, v finančne težave ni zabredel zato, da bi ustavil rast azijske sile.

Z veliko nezaupanja in napornim premagovanjem nagnjenosti k teorijam zarote so dojeli, da je Evropska unija v resnici na robu recesije, da se ameriška moč dejansko zmanjšuje in da na stari in novi celini le redkokdo sploh razmišlja o Kitajski kot morebitni nevarnosti. Spoznali so namreč, da globalizacija, ki so jo svojčas prav tako sumničavo puščali čez svoje meje, pomeni tudi to, da vsem grozi ista nevarnost, ki se imenuje gospodarska kriza.

Ko so se prejšnji teden v Chengduju kitajski in ameriški funkcionarji sestali na letnem zasedanju skupnega odbora za trgovinsko sodelovanje, je namestnik premiera Wang Qishan navedel še eno ugotovitev, do katere je prišlo kitajsko vodstvo: »Globalne gospodarske razmere bodo še dolgo slabe... in bolje je spodbujati neuravnoteženo okrevanje kot imeti uravnoteženo recesijo.«

To je pomenilo »reši se, kdor se more«. Z drugimi besedami povedano si bo Kitajska prizadevala predvsem obvarovati svoje gospodarstvo, ki ga je že dosegel evropski virus, nato bo poskušala preprečiti velika nihanja na območju, ki jo obdaja, na evropsko in ameriško krizo pa se ne bo odzvala tako, kakor so se dogovorili na vrhunskem srečanju G20 – z umirjanjem izvoza in povečevanjem uvoza, da bi se tako postopoma znova ustvarilo globalno zunanjetrgovinsko ravnovesje.

Vprašanje pa je, v kolikšni meri je kriza že posegla v azijsko gospodarstvo, saj si je Kitajska z izvozom v EU doslej zagotavljala 4,7 odstotka bruto domačega proizvoda, medtem ko je Hongkong na evropskem trgu ustvarjal 16 odstotkov svojega gospodarstva, Singapur skoraj 13 odstotkov, Malezija pa osem odstotkov. Letalski tovorni promet iz Evrope proti azijskemu Pacifiku se je že začel občutno zmanjševati, kitajski proizvodni sektor je jeseni – v primerjavi z enakim obdobjem lani – dobil za okoli 20 odstotkov manj evropskih naročil. Recesija v azijsko-pacifiškem območju bi bila v tem primeru »blaga«, pa vendar neizogibna.

Kitajska se je od zahodne krize naučila tudi to, da se takrat, ko se zamajejo temelji osebne varnosti, ljudje obrnejo k tisti politični opciji, ki jim obljublja varstvo pred vsakršno nevarnostjo. Preden izbruhnejo levičarske revolucije, običajno pihajo desničarski vetrovi. Glede na to, da ima lahko tukaj oblast v rokah ena sama stranka, in to komunistična partija, je na Kitajskem delitev na »levo« in »desno« malce drugačna kot v Evropi. »Tukaj bi lahko prej govorili o liberalcih in konservativcih,« pravi analitik, ki noče biti imenovan.

Ko bodo prihodnje leto na partijskem kongresu odločali o novem kitajskem vodstvu, bo Wang Qishan stal v vrsti za zelo visoko funkcijo. Čeprav se medfrakcijski boji šele zdaj zaostrujejo, tako da ni mogoče za nikogar vnaprej jamčiti, da bo ostal v igri do jeseni 2012, ko bodo imenovali nov centralni komite, je o Wangu znano, da bo eden stalnih članov politbiroja z velikim vplivom na gospodarsko politiko. »Najpozneje leto dni po imenovanju novega vodstva je mogoče pričakovati preobrat h konservativnemu razmišljanju,« pravi kitajski analitik in našteva, kaj vse bodo odlike tega neokonservativizma. »Reforme bodo izvajali previdneje, zlasti tiste, ki zadevajo socialo, ceno dela in svobodno določanje tečaja juana,« pravi.