Se približuje egiptovski Tiananmen?

Privrženci odstavljenega egiptovskega predsednika Mohameda Morsija za jutri napovedujejo »milijonski marš« proti središču Kaira. Vojaška­ oblast jim v odgovor grozi. Grožnje se v zadnjih tednih v Egiptu udejanjajo – s štetjem trupel. Egipt je na najbolj občutljivi točki po revoluciji.

Po sobotnem – še enem – pokolu islamističnih protestnikov v njihovi »utrdbi« pred mošejo Raba al Adavija v vzhodnem Kairu so razmere v Egiptu naelektrene do skrajnosti. Privrženci odstavljenega­ predsednika Mohameda Morsija, za katerega je jasno, da bo naslednjih nekaj let preživel v zaporu, kjer bo delal družbo predhodniku Hosniju Mubaraku, so besni in – dobesedno – pripravljeni na vse.

Pripadniki vladnih varnostnih sil, predvsem policisti, so v zadnjem mesecu ubili najmanj 150 nedolžnih protestnikov, ki so zahtevali izpustitev odstavljenega predsednika in na ulici dvignili glas proti vojaškemu državnemu udaru. Po uradnih podatkih je bilo v soboto zjutraj ubitih 72 ljudi, a naši egiptovski viri zatrjujejo, da je bilo žrtev (predvsem) policijskega nasilja bistveno več. To je novinarju britanskega Guardiana potrdil tudi dr. Hazem Hosam iz kairske osrednje mrtvašnice Zeinhom, kjer so do nedelje dopoldne sprejeli 82 trupel.

»V hladilnici nismo imeli dovolj prostora za vsa trupla. Obdukcije smo morali izvajati kar na tleh. V nekem trenutku smo morali družinske člane prositi, naj nam pomagajo. Vladal je kaos,« je izjavil utrujeni zdravnik. Oblast je svojcem tudi tokrat preprečila, da bi pokopali sorodnike v štiriindvajsetih urah po smrti, kot velevajo muslimanski običaji. Na vrhuncu ramadana je to absolutna ­­ (raz)žalitev.

Bratje odločno v bran svoji zadnji priložnosti

Generali z marionetno vlado medtem še naprej grozijo sto tisoč ­privržencem Muslimanskih bratov, ki v uličnih protestih – in v nasilju – vidijo zadnjo priložnost za politično preživetje. Egiptovska »ulica« je v zadnjih dveh letih in pol dokazala svoj izjemno močni potencial; tega se morda najbolj zaveda prav vojska, ki je ukradla prvo ljudsko revolucijo, drugo pa »nadgradila« z državnim udarom. Proti tretjim množičnim protestom je vojska uporabila brutalno silo.

Iz dneva v dan je bolj jasno, da so generali za obračunavanje z nasprotniki – nikakor ne le islamisti, ki so napovedali pohod na notranje ministrstvo, sedež varnostno-obveščevalne službe in letališče – pripravljeni iti »po kitajsko« daleč. Egiptovski svet za nacionalno varnost je včeraj opozoril protestnike, naj se mirno razidejo ali pa bodo varnostne sile prisiljene »odločno in trdno ukrepati«. Vojska kljub brutalnosti in avtoritarnosti sicer lahko še vedno računa na podporo sekularnih revolucionarjev, kar je zgodovinski paradoks desetletja.

Toda avenije pred mošejo Raba al Adavija v kairskem Nasr Cityju se ne bodo kar tako izpraznile. Muslimanski bratje so osemdeset let čakali­ na svojo zgodovinsko priložnost, njihova (popolnoma nekompetentna in totalitarna) vladavina pa je trajala le dobro (za Egipt zelo slabo) leto. Stopnjujoče se vojaško-policijsko nasilje pri množici Morsijevih privržencev še dodatno generira bes in pripravljenost na »odločilen spopad«, na katerega bratje fizično seveda niso pripravljeni. So pa ­metafizično.

Vloga žrtve je njihovo naravno stanje, v katerem se najbolje znajdejo. Vsak vojaški in policijski pokol se globoko zapiše v islamistični zgodovinski spomin in ne bo minilo veliko časa, ko bodo po Egiptu spet odmevale eksplozije avtomobilov bomb in ko bodo Kairo, eno najbolj gosto naseljenih in kaotičnih mest na svetu, začeli »obiskovati« samomorilski napadalci.