Še vedno ni znano, kje je Ai Weiwei

Peking - Caochangdi je primestno naselje ob stari letališki cesti na severovzhodu Pekinga, kamor so se v zadnjih letih priselili znani kitajski umetniki in galeristi. Obiskovalci v zmogljivih avtomobilih tam niso nič nenavadnega, ko pa je v nedeljo med nizke hiše iz sivih kitajskih opek pripeljala kolona črnih audijev, je to bil obisk neumetniške narave. Varnostni agenti so na letališču najprej aretirali Ai Weiweija, svetovno znanega umetnika in odkritega kritika kitajske oblasti, in mu preprečili, da bi prek Hongkonga odpotoval na Tajvan. Nekaj ur pozneje pa so prišli v njegov atelje v Caochangdiju, aretirali osem njegovih sodelavcev, izključili električni tok in zaplenili računalnik.

Kmalu zatem so se z nalogom za preiskavo prikazali tudi na vratih njegovega stanovanja, odpeljali ženo na dolgo zaslišanje in še isto popoldne zaprli tudi Aijevega prijatelja in nekdanjega novinarja Wen Taa. Celotna nedeljska akcija je bila skratka podrobno načrtovana in povsem jasno je, da je 53-letni umetnik več kot običajni cilj policijske racije. Ai Weiweija so izbrali za zgovorno opozorilo, da so meje tolerance do kritike in svobodnega mišljenja zožene in da svetovna slava, družinsko poreklo in mednarodna javnost ne bodo več zadostna zaščita v spopadu z državno paranojo.

Še vedno ni znano, kje je Ai Weiwei in kljub klavzulam kitajskega kazenskega procesnega zakona, po katerem je treba družinske člane o prijetju obvestiti v roku 24 ur in po katerem je treba uradno aretacijo ali izpustitev iz zapora opraviti v roku 48 ur, so telefonske povezave onemele in za umetnikom se je izgubila sled.

Oglasile so se že tuje vlade. Evropska unija je izrazila zaskrbljenost zaradi samovoljnih aretacij in nepojasnjenega izginotja Ai Weiweija, ameriško zunanje ministrstvo je zahtevalo hitro izpustitev umetnika, zdaj pa se vrstijo protesti in pozivi raznih zunanjih ministrov in organizacij za človekove pravice.

Priprave na resnejši obračun

Policija pa je v torek naprej zasliševala Aijeve prijatelje in sodelavce in pri tem ni ostala samo pri kitajskih državljanih. Tudi tujci, ki so snemali dokumentarni film o umetniku, so bili povabljeni na zaslišanje. Zdi se, da oblasti pripravljajo resnejši obračun s človekom, ki jim je že dolgo trn v peti. Svetovna in domača javnost se zdaj ukvarja z vprašanjem, ali si bodo oblasti upale Aija formalno zapreti, saj bi bilo tako mogoče razumeti, da ga bodo obsodile za kaznivo dejanje z elementi subverzivnosti. Za to pa je mogoče dobiti večletno ječo, kar se je na Kitajskem že večkrat zgodilo.

Ai Weiwei je sin enega največjih revolucionarnih pesnikov Ai Qinga. Njegove verze se kitajski otroci učijo že v osnovni šoli in Weiwei je bil že s tem doslej zavarovan pred hitrimi reakcijami tukajšnjih oblasti na njegove kritične pripombe in politično neprimerno vedenje. Uradni Peking ga je nekoč varoval kot kulturnega ambasadorja v tujini. Bil je izbran za umetniškega svetovalca med projektiranjem stadiona »Ptičje gnezdo«. Ko pa je odkrito kritiziral način, na katerega se je Kitajska pripravljala na olimpiado leta 2008, je naklonjenost političnega vrha uplahnila in ko je istega leta Ai začel sestavljati seznam otrok, ki so umrli v šolah med potresom v Sečuanu, se je spremenila v svoje nasprotje.

Že doslej so imeli lokalni policisti v Čengduju, Pekingu in Šanghaju nalogo, da Ai Weiweiju preprečijo delovanje, nikoli pa ni bila proti njemu vložena obtožnica. Zato se zastavlja vprašanje, zakaj zdaj.

Vetrovi jasminove revolucije

Odgovor se skriva na različnih koncih, od Bližnjega vzhoda, iz katerega proti Pekingu pihajo vetrovi jasminove revolucije, pa do naslednjega partijskega kongresa, ki bo prihodnje leto in na katerem bo sedanje vodstvo odstopilo prostor novi generaciji. Priprava ideološkega terena se je že začela in razmere so toliko bolj zapletene, ker se za formulacijami družbene stabilnosti, nacionalnih interesov in praga tolerance do dejavnosti oporečnikov skrivajo medfrakcijski boji za najvišje položaje v partijskem centralnem komiteju.

Pojasnilo za Ai Weiweijevo izginotje z obličja zemlje je mogoče poiskati tudi v obnovljenem nacionalnem muzeju, ki se dviga ob vzhodnem robu Trga nebeškega miru. Za njegovo obnovo so porabili 10 let in približno pol milijarde dolarjev. To bo največji muzej na svetu. V njegovem zgodovinskem delu pa bo manjkalo prav tisto, o čemer v svoji delih, pa tudi svoji kritiki pogosto govori Ai Weiwei. Kaj se je zgodilo med veliko kulturno revolucijo? Koliko ljudi je umrlo med pokolom na Trgu nebeškega miru? Zakaj so se porušile šole v Sečuanu? In kdaj je bil pozabljen star kitajski pregovor: »Zapreti usta ljudstvu je nevarnejše kot zgraditi jez na reki.«