Predčasne parlamentarne volitve so razdrobile zastopstva političnih sil v haaški tweede kamer, sestavljanje bodoče vlade pa utegnejo zaplesti tudi težko uskladljive razlike med strankami z največ glasovi.

Bruselj - Mark Rutte se ne slepi. Vodja zmagovitih liberalcev (VVD) je resda prvi kandidat za novega premiera Nizozemske, vendar bo imel veliko dela pri prepričevanju možnih koalicijskih partnerjev, kajti še nikoli doslej ni največja parlamentarna stranka dobila na volitvah samo 31 sedežev (od 150). Predčasne parlamentarne volitve so razdrobile zastopstva političnih sil v haaški tweede kamer, sestavljanje bodoče vlade pa utegnejo zaplesti tudi težko uskladljive razlike med strankami z največ glasovi.

Kraljica Beatrix je že včeraj v haaški palači zbrala svetovalce, da bi ji pomagali pri izbiri informatorja, ki bo proučil možnosti za sestavo koalicije, potem pa bo imenovala mandatarja - najverjetnejšega predsednika nove vlade -, čigar naloga bo priprava koalicijskega sporazuma med bodočimi partnerji. Kdor koli bo dobil težavno zadolžitev, ga čaka sizifovo delo. Laburisti (PvdA) so dokaj uspešno prebrodili krizo zaupanja, saj imajo kljub črnogledim predvolilnim napovedim 30 sedežev, zato tudi ni izključeno, da bi nekdanji amsterdamski župan Job Cohen, ki je v nekaj tednih uspešno zamenjal Wouterja Bosa na čelu prve stranke nizozemske levice in jo potegnil iz brezna pričakovanega poloma, lahko postal prvi nizozemski premier z židovskimi koreninami.

Koalicija z desnico ne prinaša trdnosti

Če bodo pri iskanju koalicije upoštevali skladnost predvolilnih programov, izbira ne bo velika. Še posebno, ker so krščanski demokrati (CDA), sicer politično najbliže liberalcem, doživeli hud poraz, saj so s komaj 21 izvoljenimi poslanci izgubili skoraj polovico sedežev s prejšnjih volitev (41), zato je dosedanji premier Jan Peter Balkenende takoj po objavi delnih rezultatov odstopil s čela stranke. Volitve so močno dvignile politično kotacijo Stranke za svobodo (PVV), ki bo odslej imela kar 24 zastopnikov (leta 2006 le devet), a čeprav je vodja nizozemske skrajne desnice Geert Wilders pripravljen stopiti v vlado, tudi za ceno koncesij, je negotovo, ali bi bila tribarvna koalicija VVD-CDA-PVV dovolj trdna, saj bi v 150-članskem parlamentu premogla komaj 76 glasov. Mark Rutte že pred volitvami ni izključil zveze z Wildersom, vendar bi bil v vladi s pičlim glasom večine nenehno talec vodje ksenofobične stranke, ki so mu zaradi razpihovanja sovraštva in nasilja lani celo prepovedali vstop v Veliko Britanijo.

Čeprav je vodja liberalcev prvi kandidat za premiera, pa ne gre povsem odpisati evropske komisarke Neelie Kroes, ki je bila v anketi prvega programa nizozemske televizije konec maja kar za 37 odstotkov vprašanih idealna politična osebnost za predsednico vlade. Kroesova bi bila verjetno primernejša, če bi prišlo do poskusa sklenitve koalicije s CDA in PvdA, ki bi se ponašala z udobno večino 82 glasov, saj so Ruttejevi načrti klestenja javnih izdatkov za laburiste preveč radikalni. Liberalci in laburisti imajo sicer zelo dobre spomine na politično sodelovanje v 90. letih prejšnjega stoletja, a se bodo tokrat težko dogovorili o skupnem programu, kajti PvdA zavrača posege v socialni sektor, ki jih napoveduje volilni program VVD.

Teoretično je mogoča tudi štiristrankarska zveza med VVD, PvdA, sredinsko D66 in okoljevarstveniki (GroenLinks), ki bi imela podporo 81 poslancev, a v tem primeru bi se liberalci, ki so vendarle volilni zmagovalci, znašli v nelagodnem položaju manjšine med sredinsko-levičarskimi partnerji. Pa tudi 63-letni šef laburistov Job Cohen ne bi imel veliko izbire. Zanj je zveza s skrajno desnico izključena, zmagoviti liberalci bržkone ne bi privolili v vlogo druge violine, dvomljivo je tudi sodelovanje krščanskih demokratov, saj so prav zaradi odhoda laburistov iz vlade (februarja) ostali brez večine v spodnjem domu parlamenta, zato so bile neogibne predčasne volitve, na katerih je dosedanja prva vladna stranka doživela nepričakovano hud poraz.

Ob upoštevanju razpršenosti sedežev v parlamentu, kjer ni prevladujoče stranke, bo politični rebus tokrat še teže rešljiv, zato ni izključena možnost sestave manj stabilne vlade in razpisa novih volitev, ko bi se koalicija znašla pred nepremostljivimi težavami.

Iz petkove tiskane izdaje Dela