Sestrelitev MH17: Počasno, a temeljito celjenje ran

Haag – Kako dolgo bo Nizozemska potrebovala, da bo prebolela izgubo 193 žrtev leta MH17, bo odvisno od pripravljenosti in odločenosti najmočnejših političnih strank, da vsaj za nekaj časa odstopijo od ustaljenih, nekonstruktivnih vzorcev vedenja.

Sestrelitev malezijskega potniškega letala, ki je na poti iz Amsterdama v Kuala Lumpur prevažalo skoraj 300 potnikov in članov posadke, od tega dve tretjini nizozemskih državljanov, je spodbudila pričakovan odziv nizozemske vlade, pa tudi strank v opoziciji, ki so v trenutku razumele, da tragedija tovrstnih razsežnosti zahteva popolno zadržanost in odmik od vsakdanjih političnih tem.

Tihi konsenz o nenapadanju, ki na Nizozemskem traja že od sredine julija, ko se je država morala soočiti z eno največjih letalskih katastrof v zgodovini, za zdaj ne kaže znakov pojemanja. Parlamentarne stranke, od zmernih do radikalnih, enotno podpirajo odločitve, ki sta jih premier Mark Rutte in zunanji minister Frans Timmermans v zadnjih treh tednih sprejela v sodelovanju z avstralskimi in malezijskimi oblastmi ter ostalimi državami, ki so v tragediji utrpele hude človeške izgube. Govorjenje o političnih posledicah strmoglavljenja MH17 po pisanju časnika NRC Handelsblad v parlamentarnih krogih še vedno velja za neprimerno; na vsesplošen vtis zadržanosti zagotovo delno vpliva tudi poletni čas. Odpiranje starih problematik in vprašanj, ki razdvajajo parlamentarne stranke, bi utegnilo biti bistveno intenzivnejše v obdobju, ko večina poslancev ne bi bila na dopustu.

Trenutni politični konsenz še zdaleč ni naključje. Med drugim temelji na visoki javnomnenjski podpori Ruttejevemu kabinetu. Nizozemci, kot kažejo rezultati, ne bi pokazali dosti potrpljenja za oviranje dela ministrske ekipe in odkrito nabiranje političnih točk, še posebno ne v času intenzivnega iskanja dokazov, ki bi utegnili dati neizpodbiten odgovor o tem, kdo stoji za sestrelitvijo MH17.

Nov krog pogajanj

O vladi in opoziciji se zdi, da se zavedata, kako pomemben bo prehod v stanje »normalnosti«. Prvi signal bi lahko prišel že čez dva tedna, ko bo vlada po daljšem premoru s političnimi nasprotniki znova sedla za pogajalsko mizo, da bi dosegla dogovor o proračunu za prihodnji dve leti. Vladni predstavniki so izrazili željo, da bi raven politične kulture ostala na trenutnem nivoju tudi v času pogajanj, ki so zaznamovala dobršen del drugega Ruttejevega kabineta. Kako in v kakšni obliki bo »normalnost« nastopila, ne samo v političnem, ampak v širšem družbenem življenju, še vedno ostaja odprto vprašanje – podobno kot primeren način zaznamovanja zločina, ki se je zgodil na nemirnem ukrajinskem vzhodu.

Minuli teden se je skupina poslancev, med njimi vsaj en vladni minister, zavzela za postavitev spomenika v spomin umrlim v strmoglavljenju. Za zdaj ni znano, kje bo stal in kako bo videti, a po pisanju nizozemskih medijev projekt uživa visoko podporo javnosti.

Kolektivne oblike žalovanja so na Nizozemskem v preteklosti povzročile več težav kot koristi, saj so se kazale predvsem v porastu nacionalizma in nestrpnosti do tujih priseljencev. Umor filmskega režiserja Thea van Gogha, še pred njim pa desničarskega politika Pima Fortuyna, je pred dobrim desetletjem zaostril družbene odnose in pospešil vzpon skrajne desnice. Politiki, vsaj tisti iz zmernih strank, so v tednih po strmoglavljenju MH17 pokazali precej zadržanosti tudi glede izražanja žalosti in jeze v javnosti.

V mnenjskem članku, objavljenem v New York Timesu, je nedavno nizozemski pisatelj Arnon Grunberg zapisal, da kolektivno žalovanje »omogoča pobeg iz osamljenosti«, kaj hitro pa si nekoga izbere za sovražnika. Zaradi tega je lahko nevarna oblika spogledovanja z nacionalizmom, je dodal. Kljub razsežnostim tragedije vzorcev preteklih let tokrat skorajda ni opaziti. Nasprotno. Zdi se, da večina jeze ni usmerjena v skupino ljudi, ampak v eno samo osebo.