Tiskane izdaje
Pjongjang − V Severni Koreji so v soboto slavili dan zmage. Na ta dan pred šestdesetimi leti so namreč s sporazumom o premirju končali triletno vojno, med katero je po samozavestnih trditvah tamkajšnje propagande severnokorejska vojska premagala Ameriko.
V Pjongjangu so pripravili veliko vojaško parado, vodja Kim Džong Un pa je že prejšnji četrtek obiskal novo vojaško pokopališče, posvečeno »junakom republike«. Medtem ko se je vodja molče poklonil spominu na umrle, so veterani in potomci borcev obljubljali, da bodo »Američane spremenili v prah, če bodo ti samo nekoliko dvignili glave«.
Kim se je konec tedna sestal tudi s kitajskim podpredsednikom Li Yuanchaom, vodjo delegacije, ki je prišla iz Pekinga na slovesnost ob okrogli obletnici. »Vedno se bomo spominjali nesebične pomoči, ki jo je Kitajska ponudila Severni Koreji,« je dejal vodja med pogovorom z Lijem, ta pa mu je povedal, kaj Severni Koreji sporoča predsednik Xi Jinping.
Več kot milijon kitajskih vojakov je prečkalo reko Jala, ko je Kim Il Sung, ded Kim Džong Una, ukazal napasti južni del polotoka, na njegovo odločitev pa so se odzvale ZDA in široka skupina zaveznic pod zastavo OZN. Med vojaki je bil tudi sin Mao Zedonga Mao Anying, ki je novembra 1950 umrl med ameriškim napadom z napalmskimi bombami, natanko mesec dni po tem, ko je s kitajskimi »prostovoljci« zakorakal na severnokorejska tla.
»Bližina med zobmi
Ko so se leta 2003 pogajanja začela, so mnogi upali, da bo končno mogoče podpisati tudi mirovni sporazum kot temelj novega varnostnega mehanizma na Daljnem vzhodu. Toda ko so se leta 2008 države nehale pogajati, so se razmere na Korejskem polotoku vrnile v obdobje prekinitve ognja leta 1953, le da ima tokrat Pjongjang na voljo več atomskih bomb in bogato orožarno z raketami vseh dosegov.
Tiskovna agencija KCNA v poročilu o srečanju med vodjem države in kitajskim podpredsednikom tega dela pogovora ni omenjala. Kim je sicer potrdil, da bi njegova država rada pripomogla k vzpostavitvi miru in stabilnosti, vendar je z vojaško parado, na kateri so med drugim predstavili balistične projektile kratkega in srednjega dosega na premičnih izstrelitvenih rampah, vsem sporočil, da je »zmaga nad imperialisti« danes mogoča samo zato, ker ima država učinkovito strateško orožje.
Slavnostna odlikovanja ob okrogli obletnici konca vojne so podelili na obeh straneh Tihega oceana. Tudi ameriški predsednik Barack Obama je razglasil soboto za dan veteranov korejske vojne in premirja ter pozval Američane, naj počastijo spomin na pogumne rojake, ki so se uprli severnokorejski invaziji na južni del polotoka in potisnili vojsko Kim Il Sunga nazaj na sever.
Dva ameriška veterana sta hotela pokazati, da so se odnosi med nekdanjimi sovražniki nekoliko izboljšali, zato sta obiskala severnokorejsko okrožje Jangjin, ki ga v vojaški zgodovini bolje poznajo pod imenom Reservoir Chosin. Mornariški kapetan Thomas Hudner in nekdanji marinec Dick Bonelli pravzaprav poskušata najti posmrtne ostanke Jesseja Browna, prvega Afroameričana, ki je pilotiral vojaško letalo. Njegov F4U Corsair se je zrušil decembra 1950, med varovanjem ameriške divizije v boju proti kitajskim vojakom. Hudner je pilotiral za Brownom in namenoma strmoglavil, da bi rešil soborca. Vendar je Brown, ki je bil ujet v pilotski kabini, umrl kmalu po padcu.
Hudner in Bonelli sta obiskala Palačo sonca in se poklonila spominu pokojnih voditeljev Kim Il Sunga in Kim Džong Ila, zato pričakujeta, da jima bo severnokorejska oblast predala posmrtne ostanke umrlega soborca. Tako bo Pjongjang še enkrat pozval Washington k dialogu in čeprav severnokorejski veterani prisegajo, da bodo spet »zmleli Američane«, če bodo ti ogrozili neodvisnost njihove države, si Kim Džong Un vendarle prizadeva predvsem končati vojno, ki so jo začasno prekinili pred šestdesetimi leti.
Da vojna še ni končana, opozarja več deset tisoč Korejcev z obeh strani 38. vzporednika, saj še vedno čakajo na dovoljenje za prehod čez bodečo žico, da bi se spet srečali z družinskimi člani, od katerih so se morali ločiti po koncu spopadov. Več milijonov družin je ostalo razdeljenih, ko so Korejci med vojno bežali na vse strani in ostali tam, kjer so bili, ko se je začelo premirje. Približno 22.000 Severnim in Južnim Korejcem je uspelo vzpostaviti medsebojne stike, to so storili osebno med kratkimi srečanji na demilitariziranem območju ali med pogovori po videoposnetkih.
Toda po letu 2010 tudi to ni bilo več mogoče, saj so se na polotoku spet zaostrili odnosi med državama. Več kot polovica od 129.000 prosilcev za srečanje z družinskimi člani je že mrtva. Tudi preostali počasi izgubljajo še zadnje upanje, saj so vsi že zelo stari. Človeško življenje je žal krajše od političnih ciklusov, pravega miru na Korejskem polotoku pa še ni pričakovati kmalu.
