Tiskane izdaje
Peking - Demokratična ljudska republika Koreja, kakor svojo državo imenuje režim v Pjongjangu, »je nepremagljiva jedrska država in vojaška sila, ki si je ne more nihče pokoriti«. S tem stavkom v novi ustavi te države se je razblinilo še zadnje upanje na denuklearizacijo Korejskega polotoka.
Ustavo so spremenili že 13. aprila, ko je vrhovna ljudska skupščina razglasila Kim Džong Ila za »večnega predsednika obrambne komisije«, mladega Kim Džong Una pa za naslednika preminulega očeta in novega voditelja 24-milijonskega naroda, tako da je besedilo, ki se je v sredo pojavilo na spletni strani Neanara (Moj narod), očitno namenjeno tujini.
Čeprav so v Pjongjangu tudi doslej po državnih medijih zagnano hvalili svoje jedrske dosežke, pa dejstvo, da so status jedrske sile vpisali v najvišji zakonski dokument, pomeni, da bi bilo zdaj vsako odrekanje jedrski bombi in jedrskemu programu »protiustavno«. Tako je močno ovirano celo nadaljevanje večstranskih pogajanj o razoroževanju. Morebitni novi jedrski in raketni poskusi so tako postali del ustavne obveznosti novega vodstva, pač v skladu s statusom »nepremagljive oborožene sile«.
Pot, s katere ni vrnitve
Iz Washingtona in Seula so se najprej odzvali s hladnokrvnim zanikanjem vsakršne pravice Severne Koreje do tega, da ima in razvija jedrsko orožje, kljub temu pa ameriški in južnokorejski funkcionarji neuradno priznavajo, da je Severna Koreja stopila na pot, s katere ni vrnitve. Potrebuje le še tri do pet let, pravijo, da proces dokonča, zato je treba dobro premisliti, kako poslej obravnavati državo, ki je zdaj v celoti jedrsko opremljena.
Politika razoroževanja je doživela neuspeh v vseh oblikah, ne glede na to, ali je šlo za taktiko »sončne svetlobe«, s katero so poskušali nekdanji južnokorejski voditelji privabiti Pjongjang k medsebojnemu gospodarskemu sodelovanju, ali za grožnje z železno pestjo, s katerimi je poskušal sedanji predsednik Li Mjun Bak prisiliti sever k političnemu popuščanju.
Območje severovzhodne Azije bo tako stopilo v novo fazo varnostnega omahovanja. Prvo vprašanje se glasi, ali bodo ZDA znova namestile jedrsko orožje v Južni Koreji. Washington je po korejski vojni tam namestil več kot 900 jedrskih konic, a jih je, potem ko je Seul v začetku devetdesetih let vzpostavil diplomatske odnose z Moskvo in Pekingom, umaknil.
Izhodišče za novo oboroževalno tekmo
Azijska sila je že prej opozorila, da bi ponovna namestitev jedrskega orožja na jugu Korejskega polotoka zbudila kitajsko in rusko negodovanje ter sprožila odkrito oboroževalno tekmo. Tako pa bi bile dejansko odprte tudi vse druge možnosti omejevanja severnokorejskega jedrskega dosega, mir na tem območju pa bi spet obvisel na nitki.
Pred nekaj dnevi se je dvignil prah zaradi izjav ameriškega generala Neila Tolleyja, objavljenih v reviji Diplomat, iz katerih je mogoče razbrati, da je Pentagon v Severno Korejo poslal padalce, da bi na kraju samem zbrali podatke o strateških objektih. V Washingtonu so to odločno zanikali, saj se zavedajo, da bi bila takšna akcija kršitev sporazuma o prekinitvi ognja iz leta 1953, na katerem temelji krhko premirje. Tolley je nato priznal, da je na tiskovni konferenci govoril o padalcih kot o »možni tehnični rešitvi« specifičnih vprašanj. Njegovo nenatančno izražanje, ki je sila nenavadno za ameriškega generala, je v hipu pritegnilo velikansko pozornost Pekinga.
Peking razmišlja o strateški simetriji
Za Kitajsko je ustavna opredelitev sosednje države kot jedrske sile še posebno slaba novica. V trenutku, ko se vse glasneje razpravlja o vojaških opcijah, s katerimi bi končali sirsko krizo, mora Peking nujno razmišljati o strateški simetriji, v kateri je na pacifiški strani Severna Koreja.
Udeležba Pjongjanga v bližnjevzhodnem kotlu je malce utonila v pozabo, potem ko so z izraelsko akcijo v Deir ez Zoru leta 2007 ugotovili, da je sirski jedrski reaktor zelo podoben reaktorjem, ki jih ima Severna Koreja. Takrat so posumili, da omenjeni državi tesno sodelujeta na tem področju.
Kitajska je tudi v četrtek pozvala mednarodno skupnost, naj da mirovnemu načrtu Kofija Anana več časa glede na to, da gre v Siriji za »problem, ki vre že dolgo, zato tudi rešitve ni mogoče najti v kratkem času«. Vodstvo v Pekingu se boji še enega oboroženega posredovanja na Bližnjem vzhodu, ki bi ga bilo mogoče slišati vse do Daljnega vzhoda. Zdi se, kot da Severna Koreja preverja podobnost odseva v zrcalu.
