Severnokorejska nevarnost: netočne ure

Vodstvo v Pjongjangu je dogodek poimenovalo »običajna vojaška vaja«, južnokorejsko obrambno ministrstvo »zelo nevarna situacija«, kitajsko zunanje ministrstvo pa je zahtevalo pojasnilo. Gre za severnokorejski izstrelek, ki je za las zgrešil kitajsko civilno letalo z 220 potniki.

Nič se ni zgodilo, vendar pa se se v torek, ko je južnokorejsko obrambno ministrstvo opazilo vodeno raketo kratkega dosega, kako se je točno ob 16. uri in 17 minut dvignila na višino 20.000 metrov, sedem minut pozneje pa letalo družbe China Southern, kako prečka sled, ki jo je za seboj pustila raketa, najbolj bali tega, da bo raketa, ko po padala nazaj proti zemlji, zadela airbus 321. Funkcionarji v Seulu trdijo, da bi se to lahko zgodilo.

Ne piloti na letu z japonskega letališča Narita proti kitajskemu mestu Shenyangu ne kontrola letenja niso opazili tega, da bi se v zraku dogajalo kaj nenavadnega. Letalo je ves čas ostalo na višini 10.000 metrov, ne da bi spremenilo smer. Iz Pjongjanga niso nikogar obvestili o koordinatah raketne vaje, ki se je začela 21. februarja in končala v torek.

Pravzaprav je bil to severnokorejski odgovor na skupne manevre ameriške in južnokorejske vojske, ki so se začeli 24. februarja in ki jih je vodstvo v Pjongjangu tudi tokrat doživelo kot jasno potrditev, da jih imajo na muhi in da še zdaleč ni izključeno vojaško posredovanje. Tudi v Seulu trdijo, da so bile to »redne vaje«, čeprav resda nekoliko bolj obsežne in z računalniško simulacijo vojnih spopadov, za Severno Korejo pa je bilo to prva stopnja vojne napovedi, tako da so tudi v lastni vojski uvedli »posebno pripravljenost«. Izstrelili so celo serijo raket, med drugim štiri rakete z dosegom več kot 150 kilometrov (kar pomeni, da bi lahko z njimi dosegli Seul) in sedem raket kratkega dosega, ki so v torek končale v morju. Ena od njih je poletela tik pred kitajskim letalom.

Severnokorejska vojska je ugotovila, da so rakete, izstreljene z vzhodne obale, »točno zadele tarče«, na obtožbe Seula, da so bile raketne igre izvedene neodgovorno in da so bila ogrožena življenja civilistov, pa so iz Pjongjanga odgovorili, da so bili vsi streli natančno izvedeni in da ni bil nihče v nevarnosti. Potniki in člani posadke v airbusu so lahko zgolj upali, da so tudi severnokorejske ure točne in da izstrelitev rakete ne bo imela sedem minut zamude, kar bi bilo dovolj, da bi se letalo znašlo na napačnem kraju v napačnem času.

Američani pa so nevarnost prepoznali v neki drugi stvari. Kot so opazili, so bile tokrat vse rakete balistični izstrelki, kar pomeni, da se Severna Koreja ne ozira na resolucije ZN, ki od te države zahtevajo, da se odreče omenjeni tehnologiji. V Pentagonu so ta teden objavili štiriletni obrambni pregled, v katerem med drugim piše, da je režim v Pjongjangu »zaprt in avtokratski«, da pomeni Severna Koreja »veliko nevarnost za mir in stabilnost na Korejskem polotoku« in vse večji izziv za mir v Severovzhodni Aziji. Kot je zapisano v tem dokumentu, bodo ZDA ostale tudi v prihodnje v veliki meri prisotne v tej regiji in vlagale sredstva v raketno obrambo.

Tudi vodstvo v Pekingu je letošnje 12,2-odstotno povečanje vojaškega proračuna obrazložilo z »zvišano globalno napetostjo«. Viri trdijo, da je v partijskem vrhu Severna Koreja ena od občutljivih tem in da se že dolgo razmišlja o spremembi politike do zavezniške sosede. Vendar pa Kitajska za zdaj poziva k zadržanosti v stikih s to državo. Čeprav ni zadovoljna s poročili o severnokorejskih pripravah na izstrelitev rakete dolgega dosega, še manj pa z napovedmi, da ni izključen nov jedrski poskus, je še vedno kar se da potrpežljiva.

Slišati bi bilo kot šala, če bi rekli, da v Pekingu čakajo na rezultate volitev za 687-člansko skupščino, ki bodo 9. marca v Severni Koreji.

Pravzaprav bi to besedo sploh težko uporabili za politični popis »volivcev«, ki bodo imeli na lističu eno samo ime: Kim Džong Un. On bo edini kandidat edine partije – Delavske – in čeprav se to zdi kot absurd, bo to še en preizkus njegovega absolutizma. Državljane vabijo na volitve, ki potekajo vsako peto leto, prek javnih radijskih postaj odmeva »volilna pesem« in čeprav nihče ne pričakuje presenečenja, je Kimov cilj ponoviti volilni uspeh očeta Kim Džong Ila, ki je leta 2009 v svoji enoti dobil glasove vseh tam prijavljenih prebivalcev. Stoodstotni odziv in stoodstotna zmaga. Samo s takšnim rezultatom bo mladi vodja potrdil svojo neomajno avtoriteto.

Kim je kandidat v volilni enoti Paektusan, vulkanskem gorovju na meji s Kitajsko, kjer je bil, kot pravi partijska legenda, rojen njegov oče. »Zelo sem hvaležen za vaše izraze globokega zaupanja in iz srca vam izrekam veliko toplo zahvalo,« je napisal Kim Džong Un svojim volivcem, potem ko je bil kandidiran za mesto v skupščini. A glasovanje je v Severni Koreji obveznost in ne pravica. Pravzaprav gre za svojevrsten popis, s katerim preverjajo, kje je kdo in ali so kje politični dezerterji. Če bi si kdo drznil, da ne bi obkrožil Kimovega imena, ga prečrtal ali dopisal kakšno drugo ime, bi zagotovo končal v gulagu. Nekateri temu pravijo demokracija s severnokorejskimi značilnostmi.