Če ne pride do presenečenja v zadnjem hipu, bo evropski parlament 9. februarja, najverjetneje celo s prepričljivo večino, potrdil drugo ekipo komisarjev Joséja Manuela Barrosa, ki bo lahko umeščena še pred neformalnim vrhom Unije (11. februarja).
Če ne pride do presenečenja v zadnjem hipu, bo evropski parlament 9. februarja, najverjetneje celo s prepričljivo večino, potrdil drugo ekipo komisarjev Joséja Manuela Barrosa, ki bo lahko umeščena še pred neformalnim vrhom Unije (11. februarja). V vsakem primeru pa več kot tri mesece po izteku mandata dosedanji garnituri, ki od novembra lani opravlja zgolj tekoče posle. Podobno kot komisija Romana Prodija, ki se ji je mandat iztekel konec oktobra 2004, a je zamenjava kontroverznega italijanskega kandidata Rocca Buttiglioneja za nekaj tednov preložila umestitev prvega Barrosovega moštva.
Predsednik komisije si, vsaj za zdaj, lahko oddahne, saj ni pričakovati, da bi v parlamentarnem odboru za razvoj, pred katerim bo Kristalina Georgijeva prihodnji teden (3. februarja) opravljala izpit, zavrnil že drugo bolgarsko kandidatko, še posebej, ker novinka prihaja naravnost iz Svetovne banke, kjer se je ukvarjala s podobnimi zadolžitvami, kot jih bo imela v palači Berlaymont. K srečnemu razpletu zaslišanj bodočih komisarjev - pozitivne ocene pristojnih poslanskih odborov je dobilo vseh 25 doslej izprašanih kandidatov - je pripomogla predvsem odločitev ljudske stranke (EPP), da se ne bo »maščevala« zaradi padca Rumjane Želeve, čeprav so v največji parlamentarni skupini že napovedovali povračilne ukrepe proti kandidatom iz vrst socialistov in liberalcev. V ljudski stranki se namreč niso zlahka odrekli zahtevam po zamenjavi komisarjev iz levosredinskih strank, zato sta Jerzy Buzek in vodja poslanskega kluba Joseph Daul, po pričevanjih insajderjev imela veliko dela, preden jima je uspelo »ukrotiti« nezadovoljne sodruge in preprečiti politično obračunavanje, ki bi še nadalje zavleklo umestitev nove komisije. K navideznemu miru med somišljeniki je bržkone prispeval tudi sam Barroso, ko je po zamenjavi Želeve zavrnil možnost drugih posegov v ekipo ali v pristojnosti, ki jih je dodelil bodočim komisarjem.
Pakt o nenapadanju med tremi največjimi poslanskimi klubi, je - vsaj do nadaljnjega - videti zakrpan, čeprav je merjenje moči na hrbtih kandidatov zagotovo pustilo sledove omajanega zaupanja, ki se utegnejo pokazati, če ne prej pa čez dve leti, ko bodo v strasbourškem avditoriju volili novega predsednika skupščine. Konservativca Jerzyja Buzeka bi tedaj - po dogovoru tribarvne »koalicije« - moral naslediti nemški socialdemokrat Martin Schulz, a že sedaj je mogoče napovedati, da bo zaradi »incidenta« z Želevo podpora EPP manjša.
Toda vse nevarnosti za dokončno potrditev nove komisije še niso odpravljene. Že med zaslišanjem Catherine Ashton je bilo v parlamentu slišati odločne zahteve, naj se pred zunanjepolitičnim odborom pojavijo tudi bodoči »evropski veleposlaniki«, ki bodo vodili diplomatska predstavništva po svetu. Visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bo hkrati tudi podpredsednica komisije, je razširitev zaslišanj na visoke funkcionarje odklonila, saj bi parlament tako dobil možnost, da zavrne izbrance, ki bi jih ocenil kot neprimerne, vendar evroposlanci vztrajajo, da je treba njihovo sodelovanje v postopku imenovanja čelnih ljudi evropske zunanje službe (EES) vklesati v dogovor med institucijama, ki je v pripravi.
Boj za delitev pristojnosti se bo očitno nadaljeval do zadnjega, razpleta pa ni mogoče napovedati. Še posebej, ker bodo v evropskem parlamentu, kot predvideva osnutek dnevnega reda naslednjega strasbourškega zasedanja, 9. februarja najprej glasovali o medinstitucionalnem sporazumu, uro kasneje pa o umestitvi nove komisije. In šele tedaj bo jasno, ali si predsednik Barroso lahko končno oddahne.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela