Sirija: najbolj krvava vojna našega časa je izginila z radarjev

Medtem ko se je pozornost svetovne javnosti v zadnjem mesecu skoraj v celoti preusmerila na območje Gaze, je bilo v Siriji, najbolj krvavi vojni našega časa, ubitih najmanj sedem tisoč ljudi. Vojna, ki traja že tri leta in pol, se še dolgo ne bo končala.

Sirski konflikt, ki je najprej temeljil na večinoma sunitskem uporu proti tiranskemu režimu predsednika Bašarja al Asada in na brutalnem odzivu oblasti, se je s pomočjo zunanjih igralcev hitro prelevil v državljansko in sektaško vojno − ključno bojišče tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se za dominacijo v regiji in nadzor nad vodnimi in naftnimi viri spopadata sunitski in šiitski blok. Sektaška vojna je kmalu prestopila meje in se − po nekaj letih le navideznega zatišja − preselila v sosednji Irak. Junijski blitzkrieg Islamske države Irak in Levant (ISIS), ki se je medtem preimenovala v Islamsko državo (IS), je dokončno izbrisal velik del iraško-sirske meje in na območju med Alepom in Tikritom vzpostavil samooklicani islamski kalifat. Vojna se je tako vrnila v Irak, kjer se je zadnjih enajst let zelo dobro počutila, obenem pa so se zaostrila tudi razmerja na sicer dodobra razpršenih sirskih bojiščih.

Ko je že kazalo, da je sirski režim na zmagovalnem pohodu in so oblasti iz Damaska v zimskih in pomladanskih mesecih sprožile veliko ofenzivo proti različnim uporniškim skupinam na jugu, vzhodu in tudi severu države, je pohod sunitskih skrajnežev proti in po Iraku, kjer so jim vladne sile v Mosulu dobesedno izročile ogromne količine orožja − vključujoč tanke in bojne helikopterje − in jih je v lokalni podružnici nacionalne banke pričakalo 400 milijonov dolarjev, na sirskih bojiščih ustvaril novo dinamiko. Velik del orožja in denarja je s terenskimi vozili in tovornjaki namreč nemudoma odpotovalo nazaj proti Siriji.

Islamska država (Iraka in Levanta) je posledično močno okrepila svoje pozicije. Sunitske milice − mednarodna zasedba − so zavarovale ključne vodne vire v regiji in zasedle nekaj pomembnih naftnih črpališč. Pri tem so na velikem delu območja, ki je zdaj pod njihovim nadzorom (nobena skrajna milica v moderni zgodovini ni obvladovala toliko ozemlja in naravnih virov), popolnoma »marginalizirali« preostale uporniške skupine. Predvsem sekularne in »zmerne«, ki so zgodaj spomladi 2011 sprožile upor proti Asadovi vojaško-poslovno-obveščevalni diktaturi.

Kljub temu da Sirska svobodna vojska (FSA) še deluje in je pod njenim nadzorom kar nekaj ozemlja, so ravno začetniki upora proti vladavini klavca iz Damaska s krepitvijo sunitskih skrajnežev izgubili največ. Podobno velja za Fronto al Nusra. Sunitski skrajneži, ki so s svojo brutalnostjo in versko blaznostjo na pogon saudskega in katarskega denarja resno zamajali kredibilnost in legitimnost sirskega upora proti, so jih povozili. Pri tem so se skoraj v celoti posvetili utrjevanju svoje vladavine na že zasedenih območjih in se − še bolj kot prej − začeli izogibati neposrednim spopadom z režimskimi silami. Bašar al Asad, ki je v vmesnem času z velikansko prednostjo slavil na zares ciničnih predsedniških volitvah, si lepšega darila ne bi mogel želeti.

Sirija kot enotna država ne obstaja več in skoraj gotovo nikoli ne bo več. Meje novih entitet − kljub manjšim »plemenskih kraljevinam« −so bolj ali manj izbrisane. Država je razdeljena na sunitski, šiitski in kurdski del, vsak izmed njih pa v času risanja novega regionalnega in geostrateškega zemljevida svojo »širšo« identiteto išče zunaj Sirije, kar bo v prihodnje ob boju za vodne vire gonilo številnih konfliktov. Manjših in večjih. Sirska vojna tako vsaj že dve leti ni več le »sirska«: njeni odmevi so že davno prestopili iraško, jordansko, turško in, predvsem, libanonsko mejo.

Največjo ceno seveda plačuje popolnoma pozabljeno civilno prebivalstvo. V zadnjih mesecih je bilo v Siriji na teden v povprečju ubitih 1500 do 2000 ljudi. V treh letih in pol je bilo ubitih okoli 175.000 ljudi. Skoraj deset milijonov jih je moralo zapustiti svoje domove. Od tega jih je tri milijone in pol zbežalo v sosednje države, ki so jih po razmeroma prijaznem, politično in interesno motiviranem sprejemu (to predvsem velja za Turčijo) grobo porinile na rob družbe in jim ukradle še tisto malo dostojanstva, ki jim ga je, skupaj z življenjem, uspelo rešiti. Šest milijonov in pol Sircev in Sirk je razseljenih znotraj goreče države. V grozljivih razmerah bežijo z mesta v mesto: tako pred režimskimi bombami kot pred nasiljem verskih blaznežev. Gospodarstvo se je ustavilo. Kmetijstvo, srce Sirije, je umrlo. Infrastruktura je, vključujoč zgodovinsko in kulturno dediščino, uničena. Humanitarne pomoči ni od nikoder.

Mednarodna skupnost, ki je za radikalizacijo sirske vojne in trpljenje sirskega prebivalstva naredila vse, kar je bilo v njeni (ne)moči, še naprej glasno molči. Sirski konflikt je kljub svoji nevralgičnosti postal (po)stranska škoda novega velikega geostrateškega spopada. Tisti, ki so si Sirijo izbrali za poligon »testiranja« svoje pripravljenosti na nov veliki globalni konflikt, so se medtem že preselil drugam. Na resnično polje tega spopada.