Tiskane izdaje
Če dobro prisluhnemo politikom, seveda ne tistim, ki jim gre le za lasten piar, se utegne kriza v taki ali drugačni obliki vleči še najmanj desetletje, preden bo Evropa približno tam, kjer je že bila. Tovrstne napovedi zvenijo realistično tudi zato, ker je evropska politika krizo do zdaj predvsem financirala, prolongirala in odrivala, pravih rešitev pa, žal, ni bila sposobna najti. Tako rekoč edina »rešitev«, ki jo ima na jeziku večina evropskih politikov, se zato še vedno glasi »več Evrope«. A kaj, ko že sam način, kako priti do še večje in še tesneje povezane, v bistvu pa še bolj iz enega centra »koordinirane« Evrope, pri večini evropskih državljanov sproža vse več nasprotovanja, pomislekov in skepse. Pri tistih, ki so zaradi krize že lahko na lastni koži izkusili učinke take »bolj kompetentne« Evrope, pa celo upor.
Nekdanje ideje o Evropi koncentričnih krogov, ki so pred leti pri nemškem kanclerju Kohlu sprožale pomisleke, ker bi se članice z njimi, četudi zgolj v podtonu, rangirale na države prvega in drugega reda, so že dolgo pozabljene. Čeprav so v resnici vsebovale ne ravno zanemarljivo solidarnostno pomoč bolj razvitih članic manj razvitim pri njihovem hitrejšem dohitevanju skupnosti, kar bi v sedanji krizi marsikateri državi prišlo še kako prav. A to je očitno zgodovina. Namesto take Evrope »različnih hitrosti«, kot se je lepše reklo temu, kar je v EU nastalo že s prvo resnejšo širitvijo na Španijo in Portugalsko, smo najkasneje s finančno krizo v Evropi dobili najmanj tri med seboj različne si Evrope. Ki niti koncentrične niso več. Prva delitev, ki jo v EU praktično nihče ne jemlje dovolj resno, poteka med evrsko in neevrsko Evropo. Pri čemer je neevrska vse bolj skeptična, dislocirana in celo odrinjena od vsega, kar se dogaja pri reševanju skupne valute. Druga delitev poteka v evrski sedemnajsterici, ki je praktično že razpadla na krizni in vse bolj obubožani jug in na bogati, vse bolj o vsem odločajoči sever z Nemčijo na čelu.
Diagnoza brez terapije
Procesi so tudi zaradi krize, ki je še nihče ni zgrabil za roge, videti vse bolj nepovratni, razlike med vsemi tremi Evropami pa se tudi zaradi nesposobnosti politikov, rešiti krizo (čeprav ne samo zaradi njih), le še poglabljajo. Evropa, tudi evrska Evropa, ki naj bi bila – če prav razumemo bruseljsko politiko – nekakšno jedro celotne EU, se zato vse bolj odtujuje Evropejcem. Diagnoza, ki jo pred bližajočimi se volitvami v evropski parlament potrjujeta rast evroskeptičnih strank in okrepljeno pozicioniranje znotraj nacionalnih držav, je najbrž kar prava, vendar terapije, ki bi lahko povrnila krepko omajano, ponekod (v najbolj kriznih članicah) pa že povsem izgubljeno zaupanje v evropske ideje, ni videti še nikjer.
Več Evrope, kar naj bi dosegli s krepitvijo moči evropskega parlamenta oziroma edine z glasovi vseh Evropejcev voljene institucije, kar v skladu z lizbonsko pogodbo promovira tudi nemški socialdemokrat in predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, je za zdaj, žal, še vedno svojevrstna politična iluzija. Nikjer namreč še ni »evropskega ljudstva« (ali pa je to celo vse bolj razdeljeno), ki bi take vseevropske voditelje lahko volilo, zahtevalo in se jim tudi podredilo. Več Evrope skozi evro, poenotenje bančnih sistemov in fiskalno unijo pa je za mnoge članice – odkar je »trojka« pokazala, kaj zmore – videti kot svojevrstna politična grozljivka. Spominja namreč na fiskalno prisilo in iz Bruslja zaukazano discipliniranje nacionalnih demokracij.
Več Evrope, kar naj bi menda bila rešitev, se tako že nekaj časa kaže predvsem kot evropski problem. Kar po svoje velja tudi za permanentno širitev EU, ki je s Turčijo znova postala aktualna in s katero si je skupnost v preteklosti tudi zaradi vključevanja članic, ki so očitno precej površno izpolnjevale zahtevane kriterije, v marsičem naredila medvedjo uslugo. Zato bi se bilo pred vsakršno naslednjo širitvijo najbrž smiselno najprej vprašati, v kakšno Unijo sploh nameravamo vključevati kandidatke, če to res sploh še hočejo.
Kaj pa če bi morala Unija pred kakršnimkoli nadaljnjim korakom najprej storiti korak nazaj in temeljito razmisliti, kakšno zvezo je sploh še zmožna prenesti. Kajti za zdaj v Evropi še vedno velja, kot je pred kratkim zapisal eden izmed zagotovo ne evroskeptičnih komentatorjev, da je demokracija v Evropi še vedno doma v nacionalni državi, socialna država pa zanesljivo ne domuje v Bruslju in tudi ne pri Evropski centralni banki.
