Širitev in sosedska politika EU: Balkan je daleč, Turčija in Ukrajina predaleč

Problem »Evrope« se začne pri zemljepisu. Strinjanja o tem, kje se začne in kje konča, ni, Evropa obstaja kot imaginarni konstrukt. Enako ni strinjanja članic o sprejemljivosti kandidatk oziroma z njo povezanem delovanju EU. Zanjo je Balkan daleč, Turčija in Ukrajina predaleč.

Evropska unija ni nikoli razčistila z lastno geografsko dimenzijo, s tem, do kod lahko sega in kje so njene meje. Najpomembnejši kriterij za članstvo sta zemljepisna in politična bližina, pomembna so ekonomska merila, izpolnjevanje acquis communautaire. Toda med članicami ni soglasja o kandidatkah za vstop, razhajanja med apriorno podporo širitvi in konkretnimi presojami sposobnosti posameznih držav so velika.

Premor

Medtem je kriza posrkala celotno energijo Evropske unije, ta se ukvarja samo še sama s seboj, »širitvena utrujenost« je na vrhuncu. Po lanski pridružitvi Hrvaške sedemindvajseterici je nastal premor. Srbija je sicer v začetku leta uradno začela pristopna pogajanja, Albanija je dobila status uradne kandidatke za članstvo, v pogajalskem procesu se pomika naprej tudi Črna gora. In vendar so vrata Unije tudi za trojico, ki je najbliže, videti za dlje časa zaprta. Politično blokirana BiH in Makedonija, ki ima ob številnih notranjih težavah tudi nepremostljivo zavoro v sosednji Grčiji, sta še bistveno dlje.

Unija se kljub rahlemu okrevanju še vedno otepa s krizo, širitev je v takšnih okoliščinah zamrznjena. Balkan je postal periferija evropske periferije, je že pred časom pisal raziskovalec, ki se posveča regiji, Dimitar Bechev. Po njegovem prepričanju so evropske elite, ki jim tačas pač ni do sprejema novih članic, sklenile tihi sporazum z balkanskimi vodilnimi garniturami, tem pa ustreza upočasnitev reform v regiji. Zastoj pri »evropeizaciji« in transformaciji Balkana pa ima daljnosežne učinke, vpliva tudi v drugih smereh. Prekinitev preobrazbe Balkana ne škoduje samo njemu samemu in verodostojnosti Evropske unije kot celote, temveč tudi evropskemu imidžu na Bližnjem vzhodu in drugod. In če je »v času blaginje EU izvažala na Balkan stabilnost, v času krize tja izvaža nestabilnost«.

Širitvena politika, ki je bila v preteklosti tako zelo propulzivna in ji je uspelo združiti razdeljeno Evropo, je neuspešna na Balkanu, še bolj pri Turčiji. Ta geografsko spada v Evropo, vendar je sporna iz političnih razlogov, članstvu močno nasprotujejo Francija, Nemčija in Avstrija. V polstoletnem evropsko-turškem razmerju je EU izgubila verodostojnost, z veliko državo med Evropo in Azijo se je ves čas pogajala s figo v žepu. V zadnjem času odnos problematizira Turčija, Erdoğanova vladavina je videti vse manj kompatibilna z evropsko demokracijo.

Čigavo dvorišče

Med tako imenovano arabsko pomladjo je bilo mogoče opazovati, kako nekredibilna je EU onstran Sredozemlja, kjer sta poleg nekonsistentne politike bremeni tudi kolonialna preteklost in podpora diktatorskim režimom. Evropsko ravnanje z afriškimi emigranti je bilo samo ena, čeprav najbolj opazna in tragična pojavnost tega.

Od začetka je bil sredozemski obroč predmet votle evropske politike: nastala je leta 2004 in definira odnos Unije z državami na obrobju evropske integracije, vendar se razlikuje od širitvenega procesa, saj za evropske sosede ne prejudicira, kakšen bo njihov odnos z integracijo v perspektivi. Deset let kasneje je regija v popolnem kaosu: v Libiji in Egiptu, še bolj v Siriji, ki jo razkraja državljanska vojna.

Nato je letos izbruhnila velika kriza v Ukrajini, kjer je osemindvajseterica odpovedala na celi črti. EU ne zna razmišljati geopolitično, zato je v to imanentno geopolitično krizo vstopila nepripravljena. Tudi na vzhodni evropski meji se je pokazalo, da je sosedska politika EU zgrešena in da osemindvajseterica ne obvladuje tistega, čemur pravimo evropsko dvorišče. Ko se je pred desetletjem razširila z osmimi nekdanjimi vzhodnoevropskimi članicami, ni hotela, da bi se širitev na nekdanji Vzhod nadaljevala. Prav tako ni bila pripravljena Ukrajini in drugim povedati, da so vrata v Evropo zanje v prihodnje zaprta. Izoblikovala je nekakšno vmesno pot, sosedsko politiko (European Neighbourhood Policy), s čimer naj bi države na periferiji ostale v zunanjem, oddaljenem koncentričnem krogu. Ukrajini torej ni ponudila nič. Nekdanji avstrijski diplomat Stefan Lehne je v analizi, izdelani za ameriški think-tank, zapisal, da je sosedska politika polomija in da je treba začeti povsem na novo; nima učinka na države, ki jim ni do povezovanja z EU, hkrati frustrira države, ki si želijo tesnejše odnose z Evropo, pa jim ne ponudi nič.

Kaj je zamudila Slovenija

Zaradi skupne zgodovine, geografske bližine in kulturnih vezi bi se Slovenija lahko uveljavila kot specialistka za Balkan: lahko bi kdaj imela kako idejo, recimo za Bosno; lahko bi regijo na poti v EU podpirala, namesto da je Hrvaško ovirala. Skoraj desetletje je bila edina s prostora nekdanje Jugoslavije znotraj Unije, kar bi lahko izkoristila zase in za druge. A vendar v evropskem okolju ni postala zagovornica njenih interesov, ta sloves sta si ustvarila Avstrija in del srednje Evrope. Nedavnega diplomatskega ekskurza v Ukrajini, ponudbe posredovanja, tu ne bi niti omenjali.