Sirski Kurdi tako proti Asadovemu režimu kot upornikom

Spopadi med kurdskimi milicami in islamističnimi uporniki, ki so se v zadnjih dneh razbesneli na severu Sirije, so še en pokazatelj, da tamkajšnja državljanska vojna vse odločneje­ prerašča v etnično, versko in politično razdrobljen spopad vseh proti vsem, ki ne more postreči z jasnim zmagovalcem, obenem pa grozi z dolgoročno destabilizacijo celotne regije.

Dolgo časa razmeroma mirne razmere na pretežno kurdskem severovzhodu Sirije so se zaostrile pred dobrim tednom, ko so, po poročanju opozicijskih aktivistov, pripadniki z Al Kaido povezane islamistične uporniške skupine Fronta Al Nusra v mestu Ras al Ain ob meji s Turčijo napadli konvoj članic vojaškega krila kurdske Stranke demokratične zveze (PYD). V spopadu, ki se je hitro razširil po mestu in okolici, je Kurdom po nekaj dneh uspelo prevzeti pobudo in izgnati islamiste iz mesta, boji so se nato preselili še v sosednjo provinco Raka, od koder so na začetku tedna poročali o novih uspehih kurdskih borcev.

Napetosti v odnosih med kurdskim prebivalstvom in pretežno sunitskimi uporniki proti režimu predsednika Bašarja al Asada – ne le radikalnimi islamisti, ampak tudi pripadniki zmernejše Svobodne sirske vojske – se sicer krepijo od konca lanskega leta, ko so Kurdi postopoma prevzemali nadzor nad severovzhodom vse bolj razdeljene države. Uporniki namreč nasprotujejo avtonomističnim težnjam Kurdov, ki da jih poskušajo uresničiti z nenačelnim paktiranjem z osovraženim režimom v Damasku, slednji pa so odločeni, da si bodo poslej vladali le sami, zaradi česar so se znašli v navzkrižnem ognju sprtih strani več kot dveletne državljanske vojne, ki že dolgo ne dopušča več nevtralnosti.

Čeprav politični predstavniki sirskih Kurdov upravičeno opozarjajo, da med njimi in Asadovim režimom nikoli ni bilo posebne ljubezni, ampak prej nasprotno, upornike v njihovem prepričanju utrjuje dejstvo, da so se vladne sile že v zgodnji fazi vojne iz kurdskih območij umaknile praktično brez odpora in jim tako prepustile popoln nadzor. Toda upoštevajoč zaostrovanje razmer na drugih, za preživetje režima ključnejših bojiščih, oblast niti ni mogla ukrepati drugače, obenem je bržkone – kot kažejo zadnji dogodki, upravičeno – računala, da bo s tem zasejala seme razdora v uporniške vrste, ki pa ne poteka zgolj med Kurdi in suniti, ampak tudi med uvoženimi borci svete vojne in zmernejšimi domačimi nasprotniki Asadovega režima.

Sirski Kurdi so v aktualnih okoliščinah razkroja centralne oblasti in pospešenega razpadanja etnično in versko heterogene države odločeni zagrabiti edinstveno zgodovinsko priložnost in si na svojih območjih izboriti vsaj avtonomijo, če ne kar lastne države, v obrambi tega cilja pa se pripadniki oboroženega krila PYD in drugih kurdskih političnih gibanj občasno spopadajo z vladnimi silami in uporniki, pri čemer so po poročanju nekaterih medijev deležni tudi (predvsem logistične) pomoči rojakov iz sosednjega Iraka, morda tudi iz Turčije.

Nemir v Ankari

Prav slednja je zaradi zadnjih dogodkov na severu Sirije najbolj zaskrbljena, boji se, da bi vojaški uspehi tamkajšnjih Kurdov lahko dali zagon pripadnikom Kurdske delavske stranke PKK (PYD je po trditvah turške oblasti zgolj njena sirska »podružnica«) in tako končali pred meseci zagnan mirovni dialog, ki naj bi končal skoraj tri desetletja trajajoči konflikt na jugovzhodu Turčije, ki je zahteval že več kot 45.000 življenj. V tem kontekstu je treba razumeti tudi ostre besede namestnika turškega premiera Bülenta Arınça, ki je v ponedeljek opozoril, da Ankara ne bo tolerirala ustanovitve »de facto kurdske entitete« na severu Sirije.

Toda mirovni proces med turško oblastjo in predstavniki Kurdov, v katerem igra eno izmed osrednjih vlog zaprti voditelj PKK Abdullah Öcalan, je po marčevski razglasitvi premirja in začetku dogovorjenega umika bojevnikov PKK v Irak v zadnjem času zašel v težave tudi brez »sirskega faktorja«. Legenda kurdskega upora proti turški asimilacijski politiki, ki od leta 1999 sedi v ječi na otoku Imrali v Marmarskem morju, je tako pred dnevi pozval vlado premiera Recepa Tayyipa Erdoğana, naj pospeši dialog o reformah, ki naj bi Kurdom – ti sestavljajo približno petino turškega prebivalstva – končno zagotovile zahtevane politične in kulturne pravice. Pripadniki zatirane turške manjšine namreč izgubljajo potrpljenje zaradi izostanka napredka, ki je po njihovem mnenju posledica načrtnega zavlačevanja oblasti.

Erdoğanova vlada si je sicer za nestrpnost in nezaupanje Kurdov kriva predvsem sama, saj sta posledica zlasti prejšnjih neuspešnih mirovnih prizadevanj. Vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) je po prihodu na oblast pred dobrim desetletjem previdno stopila na pot reform za izboljšanje položaja pripadnikov kurdske manjšine, vendar so njene obljube kmalu izzvenele v prazno, oblast pa je začela nov val represije.

A tokrat bi vendarle lahko bilo drugače, tudi zaradi notranjepolitičnih računic turškega premiera. Ta bo namreč po nedavnem dokončnem prelomu z liberalnim delom turške družbe bržkone tudi med Kurdi poskušal najti nove zaveznike pred volilnim maratonom, ki ga bodo spomladi prihodnje leto odprle lokalne volitve, sledili bodo prve neposredne predsedniške volitve in glasovanje o načrtovanih ustavnih spremembah, zaokrožile pa ga bodo splošne volitve leta 2015.