Tiskane izdaje
Zdaj je - po skrajni desničarski Marine Le Pen, ki si zmeraj bolj zadovoljno mane roke - jasno, kako je v Franciji »konec lažne« politične dvopolnosti« in se je očitno vzpostavila trojnost: levosredinske Socialistične stranke, desnosredinske Zveze za ljudsko gibanje in skrajno desne Nacionalne fronte. Le Penovi je, kakor opozarjajo analitiki, uspelo tisto, pred čemer mnogi svarijo že leta: brezsramno razpresti mrežo po široki francoski politični krajini. Ni več glasna samo na nacionalni ravni, kjer ima vidno vlogo karizmatične voditeljice, ampak je njena stranka čedalje bolj okrepljena tudi na lokalnih ravneh. A četudi je kadrovska stiska mnogo manjša kakor nekdaj, se nacionalisti še vedno ne morejo ponašati z močnimi ekipami, ki bi bile sposobno kakovostno voditi prenekatera mesta. Zato je med številnimi Francozi (vsaj tistimi, ki verjamejo, da ni demokracija nikoli dovolj demokratična) nemalo bojazni.
Zaskrbljeni socialisti
Videti je, da je volilna abstinenca, ki je bila v nedeljo okrog 40-odstotna, dodobra škodila predvsem socialistom in manj UMP, ne pa tudi skrajnim desničarjem. Ti zadnji so že kar v prvem krogu levici iztrgali mesto Hénin-Beaumont v Pas-de-Calaisu, na primer. V drugem krogu se lahko uspeha zelo verjetno nadejajo predvsem v srednje velikih mestih (bojda tudi v 17 občinah z več kot 10.000 prebivalci), pa še v nekaterih velikih mestih posebno na jugu Francije: na primer v Avignonu, Perpignanu in Fréjusu. Kar v 229 občinah po državi se bodo v nedeljo potegovali za oblast v tako imenovanih trikotnikih: povečini v tekmi s socialisti ali s kandidati iz UMP, ki so prav tako dosegli 10-odstotni prag v prvem krogu. Za primerjavo: leta 1995 so bili skrajni desničarji soudeleženi v 116 trikotnikih, na koncu pa so oblast prevzeli le v treh mestih.
V tem tednu do nedelje, ko bo drugi krog volitev, bo politične napetosti veliko, kajti socialisti, ki so imeli doslej pod nadzorom številna mesta, nikakor ne morejo biti zadovoljni: niti v Lillu, na primer, ni videti, da bo dolgoletna županja Martine Aubry tako zlahka kakor pred šestimi leti dobila še tretji županski mandat. Prvi krog lokalnih volitev je tudi pokazal, kako zelo se spreminja politična geografija, kajti levica izgublja naklonjenost na zahodu države, kjer je bila še do nedavna silno močna: v Brestu, Nantesu, Poitiersu in Rennesu, na primer. Ni nepomembno, da tudi v Quimperju po prvem krogu precej slabo kaže socialističnemu županu Bernardu Poignantu, sicer dobremu prijatelju predsednika Françoisa Hollanda in svetovalca v Elizeju.
Kakor v Nacionalni fronti so po prvem krogu dokaj zadovoljni tudi v desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje. Kaže, da bo ohranila nekatera mesta, ki jih je levici izpulila leta 2008, oziroma da se utegne zasidrati tudi v nekaterih občinah, kjer zdaj še ni imela županskih vajeti (Amiens, Reims, Laval). Možnosti, da bi prevzela tradicionalno levi Pariz ali Lyon, je menda še vedno precej malo. In vendar analitiki govorijo o uspehu francoske desne sredine. Sploh ker se od poraza Nicolasa Sarkozyja na predsedniških volitvah leta 2012 v UMP precej opotekajo in ne manjka notranjih razprtij, povezanih z vodstvom stranke, s pomanjkljivim ideološkim premislekom in tudi z mnogimi aferami, v katere se pogrezajo nekateri vodilni politiki; nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy je med njimi. A ni videti, da bi škandali močno škodili stranki, pa čeprav so bili pred prvim krogom nedeljskih volitev velika medijska tema. Celo drugače, ni malo mest, kjer so desnosredinski politiki (že sedaj župani) zmagali že v prvem krogu: Jean-François Copé v Meauxu, François Baroin v Troyesu in še zlasti Alain Juppé v Bordeauxu, Slednji se s 60-odstotno podporo podaja v četrti županski mandat, velika naklonjenost na tokratnih volitvah pa utegne postati odločilna za njegovo morebitno kandidaturo na predsedniških volitvah 2017.
Slaba znamenja
Čeprav lokalne volitve še niso sklenjene, številni menijo, da se bodo trendi prvega kroga v nedeljo samo še potrdili. Zato že svarijo pred uspehom Nacionalne fronte in pred nazadovanjem levice na majskih volitvah za evropski parlament in prav tako na septembrskih volitvah za francoski senat. Da se politična krajina vendarle ne bi povsem skrajno podesnila, poskušajo socialisti pogasiti razpoloženje z nekaterimi zanimivimi potezami: v Saint-Gillesu, kjer so se po prvem krogu znašli na tretjem mestu, se umikajo, zato da bi lahko UMP v drugem krogu premagala Nacionalno fronto in bi prevzela oblast.
