Berlin - Provokacije Thila Sarrazina »zabavajo« nemško javnost že vrsto let. Ko je bil na položaju finančnega senatorja v Berlinu, je, denimo, tukajšnjim brezposelnim svetoval, kako naj se zdravo prehranjuje za manj kot štiri evre na dan in se pozimi doma grejejo s toplimi puloverji. Po sedmih letih vodenja financ do vratu zadolženega nemškega glavnega mesta je Sarrazin lani odšel v Frankfurt, na položaj član predsedstva nemške centralne banke (bundesbank), velike, vplivne in ugledne institucije.
A s selitvijo iz političnih logov se njegovo jezikanje ni končalo. »V Berlinu veliko število Arabcev in Turkov - njihovo število se je z napačno politiko še povečalo - nima nobene produktivne vloge, razen trgovine s sadjem in zelenjavo,« je Sarrazin v izjavil v nekem intervjuju. »Turki osvajajo Nemčijo tako, kakor so Kosovarji osvojili Kosovo - z višjo stopnjo rodnosti,« je še ugotavljal. Intervju je sprožil val protestov, ugibalo se je o njegovi odstavitvi s položaja v bundesbank.
Tudi letos junija si je centralni bankir in član socialdemokratov (SPD) spet privoščil politično povsem nekorekten retorični izpad. Na podlagi izobraženosti priseljencev in nadpovprečnega števila njihovih otrok je prišel do ugotovitve, da Nemčija z njimi postaja čedalje bolj neumna. Ne glede na proteste številnih politikov in civilnodružbenih organizacij, tudi judovskega sveta, je 65-letni Sarrazin na položaju v centralni banki ostal - nedotakljiv.
Ko so v zadnjih dneh nemški časopisi, začeli objavljati odlomke iz Sarrazinove nove knjige Nemčija se ukinja sama, je bila mera potrpljenja očitno polna do roba. V svojem delu zagovarja kočljive teze, ki so veliko bliže stališčem čedalje bolj uspešnega nizozemskega desničarskega populista Geerta Wildersa kakor nemški socialdemokraciji. Priseljenci imajo v njegovih očeh predvsem nadpovprečno veliko število otrok, živijo na račun socialne države in ne pripomorejo k blaginji.
Tudi s številkami se poigrava na zavajajoč način, značilen za desničarske populiste. Po njegovih izračunih je realistično, da bo ob koncu stoletja v Nemčiji živelo 35 milijonov muslimanov in le še dvajset milijonov Nemcev. »Nočem, da dežela mojih pradedov v precejšnjem delu postane muslimanska,« je njegovo stališče. K takim ugotovitvam je sicer pristavil, da nima nič proti priseljencem, a po njegovem mnenju so muslimani v vsaki evropski državi stanejo več, kakor je z njimi prišlo gospodarske dodane vrednosti.
Kritike Sarrazinovih trditev so bile široke in ostre. »Groteskna mešanica statističnih polresnic, predsodkov in zlonamernih posplošitev,« so ugotavljali v svetu izvedencev nemških fundacij. V centralnem svetu nemških Judov so Sarrazinu svetovali, naj se raje včlani v skrajno desničarsko stranko NPD; v njegovi stranki SPD so mu priporočili izstop; zvezna kanclerka Angela Merkel je po svojem glasniku njegove izjave označila kot žaljive za mnoge ljudi, škodujejo pa tudi integraciji priseljencev.
Iz tiskane izdaje Dela