Slovenija in Hrvaška: Sosedje, mejaši, tekmeci …

Slovenci in Hrvati smo si bili in smo si skoraj vse, kar smo si lahko; sosedje, mejaši, sorodniki, prijatelji, znanci, zavezniki, soborci, tekmeci ... V resne prepire ali, bog ne daj, vojne se nismo nikoli zapletli.

Benjamin Disraeli je v svojem času zatrjeval, da »je za spopad med dvema narodoma vedno kriv kak zblojen minister ali ministrstvo« in najbrž nam je zdaj obojim precej jasno, kako modra in univerzalna je ta ugotovitev. Dolga in do obeh narodov razmeroma neprijazna zgodovina, vštevši osamosvojitveno, dokazuje, da smo Slovenci in Hrvatje vselej imeli in imamo še zdaj več razlogov za sodelovanje kot za prepir.

Nekaj prepirov iz zadnjih dveh desetletij je nastalo v sled osamosvojitve in nuje določitve državne meje, nekaj pa tudi zaradi ureditve dediščine po rajnki skupni državi. Meje in dediščine pa so težka zadeva že znotraj družin, kaj šele med narodi. Da smo si bili vedno zelo blizu, ne dokazujejo le naši skupni boji v vojnah zadnjih stoletij, vključno z izgubljeno prvo in dobljeno drugo svetovno vojno, ampak tudi osamosvojitvena zgodovina, v kateri smo naše usode prepletli močneje, kot je to uspelo zabeležiti uradno zgodovinopisje.

Sredi leta 1990 je nekaj najbolj zagretih slovenskih politikov sprožilo celo pobudo za ustanovitev konfederacije med Slovenijo in Hrvaško. Delo je na svojih straneh objavilo besedilo predloga deklaracije, idejni očetje pa so na zamisel zelo hitro pozabili, najbrž tudi zato, ker onstran meje takrat še niso bili prav daleč v zavedanju o tem, kako hitro razpada takratna skupna država in kako krut konec se ji obeta. Manj je znano tudi poglavje o pripravah Slovenije in Hrvaške na skupno obrambo v primeru, če bi zvezna oblast v Beogradu popustila noremu srbskemu predsedniku, graditelju Velike Srbije in bi nad Slovenijo ali Hrvaško poslala vojsko, JLA – Jugoslovansko ljudsko armado, kot se je – takrat že ironično – imenovala.

Z našim političnim vodstvom se je za hrvaško stran dogovarjal nekdanji general JLA, takrat pa hrvaški obrambni minister, Martin Špegelj. Ta izvrstni in premalo cenjeni vojaški strateg je bil resnični idejni oče taktike, po kateri je treba v spopadu z JLA ukrepati tako, da se vojašnicam odvzame dostop do vode in elektrike, se jim prekine dobave hrane in vsega drugega ter se jih vojaško obkoli. In kot vemo je slovenska Teritorialna obramba ravnala natančno tako in bila pri uporabi te taktike tudi zelo uspešna.

Upokojenega generala Špeglja sem pred kratkim obiskal na njegovem domu na Srebrenjaku v Zagrebu, kjer uživa zasluženi pokoj in je sosed še bolj slavnemu upokojenemu kolegu, generalu Anteju Gotovini. Na željo njegovega slovenskega prijatelja iz osamosvojitvenih časov sem mu odnesel steklenico slovenskega vina, potem pa sva ob kozarcu tudi poklepetala. Med drugim je izražal neizmerno hvaležnost Sloveniji in slovenskim prijateljem, ki so mu v napetih okoliščinah na začetku vojne na Hrvaškem pomagali ter njemu in ženi morda celo rešili življenje. Zaradi hudega spora z nevarnimi ljudmi iz takratnega vojaškega vodstva je moral iz domovine zbežati.

Z ženo se je ponoči na skrivaj pripeljal do meje na Bregani, kjer so ju prevzele posebne enote slovenske policije ter ju še pred jutrom pripeljale v protokolarno Vilo Zlatorog na Bledu. Tam sta s soprogo živela, vse dokler si nista uredila selitve v Nemčijo, kjer sta potem ostala nekaj mesecev. »Mojim slovenskim prijateljem gre večna zahvala. Potem me je klical predsednik Tuđman in predlagal, naj se vrnem, ker me napadena domovina potrebuje. Pa sem šel.«

Govoril je jasno in preprosto, najbrž tako kot takrat, ko je taistemu predsedniku Tuđmanu naravnost povedal, da je treba sklenjeni dogovor spoštovati in pomagati Sloveniji, ko jo je 25. junija 1991 napadla JLA. A ga nihče ni poslušal, že 2. julija pa je bil odstavljen. Špegelj ve in tudi pove, da bi bilo brez slovenske pomoči, politične in vojaške, zlasti v prvem letu vojne Hrvaški zagotovo neprimerno teže. A bilo bi precej teže tudi nam, če bi se vojaške sreče in usode narodov v Balkanski klavnici nazadnje odigrale drugače, kot so se.

Ravno hrvaško nespoštovanje dogovorov je bilo v poznejši zgodovini odnosov tisto, kar je bilo za Slovenijo vselej najbolj moteče. Še najbolj boleč primer je bil odstop Hrvaške od sklenjenega sporazuma Drnovšek-Račan, ki ni urejal samo vprašanja meje na morju, ampak hkrati tudi vprašanji Ljubljanske banke in Krške nuklearke. Če bi leta 2001 sklenjeni sporazum dveh danes že pokojnih predsednikov vlad obveljal, bi si državi prihranili ogromno energij, časa, denarja in ugleda. Sposobnost spoštovanja dogovorov in iskanja kompromisov je namreč tisto, kar države na Balkanu resnično ločuje od neslavne preteklosti teh krajev. Pravzaprav velja, da narod, ki ne preseže svoje preteklosti, nima prihodnosti.

Če bo vse prav in tako, kot je zamišljeno, bomo lahko ugotovili tudi, da smo poleti 1991 meje določili samo zato, da jih bomo lahko nekoč pozneje odpravili. Ko bo Hrvaška 1. julija postala članica EU, ko bo čez nekaj let prevzela šengenski režim in ko bodo na meji med državama dokončno odpravljeni mejni prehodi, bomo lahko končno rekli: No, zdaj je pa spet vse tako, kot je bilo že prej.

Vojko Volk je slovenski diplomat.