Slovenski vojaki v Afganistanu: kadar koli se lahko zgodi kar koli

Bala Baluk – Enota afganistanske vojske, ki bi se morala v zgodnjih jutranjih urah pridružiti slovenskim vojakom na skupni patrulji, namenjeni pregledu nadzornih točk afganistanskih oboroženih sil na »vroči« cesti med Bala Balukom in Farahom, je zamujala skoraj dve uri. Pripadniki 15. kontingenta Slovenske vojske v Afganistanu niso bili prav nič nervozni. Vedeli so, da se bodo njihovi »učenci« prej ali slej prikazali. Prišli so, ko se je sonce že začelo dvigati izza ostrih okoliških vrhov. Vodilni možje slovenske patrulje so Afganistance, ki imajo na vrhuncu bojne sezone velike izgube – to še posebno velja za pripadnike afganistanske policije –, namesto s pričakovanim oštevanjem sprejeli z odprtimi rokami.

»Šele na takšni misiji lahko kot častnik uveljavim vse svoje vojaško znanje, ob tem pa uporabljam tudi znanje, ki z vojsko pravzaprav nima nobene zveze. Izobraževanje afganistanskih častnikov in podčastnikov je izziv. Treba je veliko potrpežljivosti, toda ključno je, da so rezultati našega dela vidni in oprijemljivi. Zato je delo v skupini za mentorstvo in povezavo (OMLT) v Bala Baluku v primerjavi z drugimi nalogami, ki jih je imela Slovenska vojska v Afganistanu, drugačno in za vojaka veliko bolj samouresničujoče,« je med strmim vzponom po kamniti poti proti vrhu planote, ki ga je major afganistanske vojske izbral za eno izmed opazovalnih točk svoje enote, pripovedoval 35-letni nadporočnik Miha Rijavec, eden najbolj izobraženih mož 15. kontingenta SV v Afganistanu. Pod nami so ležali ostanki vojaškega vozila afganistanske vojske, ki je na kamniti hribovski poti dan prej zapeljalo na nastavljeno razstrelivo. Dva vojaka iz enote, ki jo inštruirajo in mentorirajo slovenski vojaki, sta bila v siloviti eksploziji hudo ranjena. V vojaški bolnišnici Role 1 v oporišču Leimbach v Bala Baluku sta jima dr. Ciril Trček in njegova ekipa rešila življenje.

Dobrih štiriindvajset ur po napadu so bili ob vznožju hriba ležeči ostanki skoraj zoglenelega hummerja še vedno razbeljeni. Eden izmed afganistanskih vojakov, ki je med napadom hodil pred vozilom, je zbegano strmel predse in vsake toliko pošteno trznil. Čeprav so napadi z obcestnimi bombami in minami na območju, kjer delujejo slovenski vojaki, del vsakdanjika, je ob pogledu na »tisto, kar se lahko kadar koli in kjer koli zgodi komur koli od nas,« težko ostati hladen, je nadaljeval nadporočnik Rijavec, ki se je po študiju obramboslovja na ljubljanski fakulteti za družbene vede več let šolal v Združenih državah.

Območje spopadov

Medtem ko je patrulja slovenskih vojakov z najetimi ameriškimi vozili – svaruni oziroma patrie so parkirani pod stražnimi stolpi v »slovenskem« oporišču Leimbach – skupaj z enoto afganistanske vojske patruljirala kakih 40 kilometrov južno od Bala Baluka, so se njihovi italijanski tovariši le nekaj kilometrov stran znašli sredi srditega spopada. Uporniki, ki jih bolj kot ideološki »poganjajo« kriminalno-ekonomski motivi, saj je cesta med Heratom in Farahom del ključnega afganistanskega cestnega obroča, so jih napadli z minometi in lahkim orožjem. Obveščevalna poročila so govorila – kljub ramadanskemu postu, zaradi katerega so skoraj vsi pripadniki afganistanskih varnostnih sil, s katerimi smo se srečali v zadnjih dneh, videti apatični in odsotni – o precej povečani uporniški dejavnosti, možnih novih raketnih napadih na oporišča ter o hudih trenjih med afganistanskimi vojaki in policisti, ki od voznikov na cesti Herat–Farah redno pobirajo denar. Zvenelo je kot definicija moderne vojne, kjer frontne črte niso določene, spopadi pa so skrajno asimetrični.

»Zelo dinamično je. Težko je reči, da tu ni vojne. Dobro se zavedamo ogroženosti. Naše naloge so zato precej drugačne od nalog prejšnjih kontingentov. Trudimo se po najboljših močeh, da bi afganistansko enoto, ki jo urimo, spravili v čim boljše stanje. Napredek je viden, a potrebnega bo še veliko dela. To je tudi smisel slovenske navzočnosti v Afganistanu. Zdaj so naše naloge jasne, rezultati dela preverljivi,« je pred majhno afganistansko vojašnico, kjer so lačni in žejni domači vojaki pod peklensko vročim soncem kot zombiji hodili gor in dol, dejal nadporočnik Jurij Raduha.