So poslednjemu faraonu šteti dnevi?

Egipčane so v torek zvečer razburile alarmantne novice o smrti dolgoletnega voditelja države Hosnija Mubaraka, ki so se pozneje izkazale za nekoliko pretirane. Medtem ko padli diktator leži v komi, pa se politične razmere pred za danes napovedano razglasitvijo zmagovalca predsedniških volitev bližajo vrelišču.

Odmevna novica o drastičnem poslabšanju Mubarakovega zdravstvenega stanja, zaradi česar so ga s helikopterjem prepeljali iz zapora Tora, kjer prestaja dosmrtno zaporno kazen zaradi svoje vloge pri krvavem zatiranju lanskih protestov, v vojaško bolnišnico Madi na obrobju Kaira, je v egiptovski javnosti pričakovano sprožila zelo čustvene odzive. Pred bolnišnico so se kmalu zbrale skupine podpornikov in nasprotnikov njegove tridesetletne vladavine, državna televizija pa je v pričakovanju skorajšnjega konca že začela predvajati arhivske posnetke nekdanjega voditelja.

Toda predstavniki vrhovnega vojaškega sveta, ki vodi državo vse od Mubarakovega odstopa februarja lani, so kmalu zavrnili prva poročila državne agencije MENA, da je 84-letni padli samodržec klinično mrtev, potem ko ga je zadela kap in so ga morali zdravniki oživljati. Zdravstveno stanje nekdanjega predsednika je resda resno, saj je menda v komi in priklopljen na napravo, ki mu pomaga dihati, vendar se po poročanju katarske televizijske mreže Al Džazira, ki se sklicuje na njegovo družino, izboljšuje.

Mnogi Egipčani, predvsem tisti, ki so aktivno sodelovali v lanskih protestih, pa zadnje novice o zdravju strmoglavljenega diktatorja spremljajo z obilico skepse, saj se bojijo, da bi lahko privrženci Mubarakovega režima s sklicevanjem na njegovo bolezen poskušali spraviti nekdanjega šefa iz ječe. Pri tem opozarjajo na številne lažne alarme v preteklosti. Ne nazadnje je njegov odvetnik pred lanskim začetkom sojenja trdil, da je dolgoletni voditelj države v komi, pa se je ta nato vseeno pojavil v sodni dvorani – sicer nekoliko šibkega zdravja, a povsem pri zavesti.

Diktator odhaja, 
režim se vrača

Če se na eni strani zdi, da se nekdanji predsednik bliža svojim zadnjim izdihljajem, pa to še zdaleč ne velja za njegov režim, kar so v zadnjih dneh nazorno pokazali generali iz vrhovnega vojaškega sveta, ki so se na visoke položaje povzpeli prav z vdanim služenjem zadnjemu faraonu. V navezi z ustavnimi sodniki jim je namreč uspelo razpustiti parlament, v katerem je dominirala (še nedavno) absolutna zmagovalka tranzicijskega procesa Muslimanska bratovščina, nato pa so si z ustavnimi aneksi močno okrepili pooblastila in tako zagotovili, da bodo tudi po napovedani predaji oblasti civilistom konec meseca obdržali vse niti v svojih rokah.

S tem so generali na široko odprli vrata konfliktu z vplivnim islamskim gibanjem, ki se je v torek odzvalo s pozivom k množičnim protestom, na katerega se je odzvalo več desettisoč privržencev bratovščine, družbo na kairskem trgu Tahrir pa so jim tokrat delali tudi številni, do namer islamistov sicer precej skeptični prodemokratični aktivisti, ki so zadnje poteze vojaške vrhuške označili za mehki vojaški udar.

Olje na ogenj napetih razmer priliva tudi pričakovanje uradnega izida drugega kroga predsedniških volitev, ki naj bi ga državna volilna komisija objavila danes. Zmago sta že razglasila tako kandidat Muslimanske bratovščine Mohamed Mursi, kakor tudi drugouvrščeni iz prvega kroga, zadnji Mubarakov premier Ahmed Šafik. V taboru prvega so javnosti med drugim predstavili kopije domnevnih uradnih rezultatov, ki kažejo na zmago njihovega kandidata, nekaj več kredibilnosti pa jim dajejo tudi pretekle izkušnje s točnostjo napovedi bratovščine, utemeljenih na poročilih njenih opazovalcev na voliščih.

Od izida volitev bi znala biti sicer v znatni meri odvisna tudi usoda bolnega diktatorja. V Muslimanski bratovščini so namreč v žaru nezadovoljstva nad odločitvijo sodišča, ki je Mubaraka na začetku junija spoznalo za soodgovornega za smrt več kot 800 protestnikov, a je obenem njega in njegove sinove oprostilo obtožb korupcije, napovedali, da bodo zahtevali ponovitev sojenja in smrtno kazen, na drugi strani pa si ni posebej težko zamisliti scenarija, po katerem bi Šafik v primeru zmage v predsedniški tekmi iz humanitarnih vzgibov odobril premestitev svojega predhodnika iz ječe v udobje domačega hišnega pripora, kjer bi ta nato »umiral« še dolga leta.