Tiskane izdaje
London − Predsednik britanske vlade David Cameron in somalski predsednik Hasan Šejk Mohamud danes v Londonu gostita mednarodno konferenco o prihodnosti padle države na Afriškem rogu, ki se ji zadnjih dvaindvajset let ni uspelo izviti iz krempljev vojne, nasilja in lakote.
Konferenca, ki se je udeležujejo predstavniki petdesetih držav, je namenjena pospešeni gradnji somalskih državnih institucij, vojske in policije, sodstva in gospodarstva, hkrati se delegati posvečajo tudi večnemu tabuju − boju proti množičnim posilstvom, ki se vse od izbruha državljanske vojne in propadlega mednarodnega (le navidezno) humanitarnega posredovanja, postala stalnica v improviziranih begunskih taboriščih po vsej državi.
V zadnjih letih je sicer potekalo že kar nekaj podobnih mednarodnih konferenc, ki pa jih zaradi nemoči prejšnjih somalskih »prehodnih vlad« in lokalnih varnostnih sil ter očitnega pomanjkanja volje s strani mednarodne skupnosti − na čelu z Združenimi narodi, ki so pred meseci podprli novoizvoljeno somalsko vlado − ni bilo mogoče jemati resno. Razmere v Somaliji so danes kljub številnim napadom − v soboto je bombna eksplozija v središču Mogadiša ubila sedem ljudi − s strani preživelih celic skrajne islamistične skupine Al Šabab (slovensko: mladina), precej bolj stabilne kot denimo pred letom. Že to dejstvo je mogoče označiti za manjši čudež.
Potem ko se je v somalsko vojno pred poldrugim leto aktivno − s skoraj 4000 vojaki − vpletla sosednja Kenija in ko je vojaška misija Afriške unije (skupaj s Kenijci šteje 18.000 vojakov) vendarle začela izvajati svoje naloge, ob tem pa so vodenje nove inačice »prehodne vlade« prevzeli vsaj približno nekompromitirani ljudje, se je v opustošeno in izčrpano Somalijo, morda najbolj ranjeno državo na svetu, le vrnilo nekaj upanja in optimizma. Vladne sile so s pomočjo ameriške logistike, brezpilotnih letal in obveščevalnih podatkov ter precej povečano vojaško aktivnostjo Afriške unije najprej iz Mogadiša izgnale pripadnike islamistične milice, ki je na vrhuncu svoje moči − med letoma 2008 in 2010 − nadzorovala skoraj 80 odstotkov somalskega ozemlja (brez »odcepljenega« Somalilanda na severozahodu države). Po »osvoboditvi« prestolnice so se islamisti razbežali, kmalu pa so izgubili tudi nadzor nad strateško izjemno pomembnim pristaniščem Kismajo. Kljub številnim vojaškim porazom bi bilo nespametno trditi, da je Al Šabab poražen: v mnogih borbah prekaljeni islamisti so se v zadnjih mesecih le vrnili na podeželje in se prelevili v svoje naravno, gverilsko agregatno stanje.
A ostanki Al Šababa še zdaleč niso edini − ali največji − problem, s katerimi se sooča današanja Somalija. Državo je poleg vojn(e) v zadnjih petih letih opustošila tudi suša, ki je povzročila epidemijo lakote, zaradi katere je po podatkih Združenih narodov samo v zadnjem letu umrlo 260.000 ljudi. Od tega je bila polovica otrok mlajših od petih let! Po dobrih dveh desetletjih popolnega kaosa bo najprej treba poskrbeti za zdravstvo in šolstvo: le tako bo mogoče rešiti milijone še vedno ogroženih življenj. A somalska oblast − ker institucije ne delujejo, v državi ni niti davkov − je v celoti odvisna od mednarodne finančne pomoči, ki je do zdaj ni bilo veliko. Ravno današnja londonska konferenca bi tako morala poskrbeti za močen »finančni pospešek« somalske prihodnosti, s katero se vse bolj intenzivno ukvarjajo tudi Turčija, Katar in Kitajska.
»Mednarodna skupnost v Somaliji nima izbire. Priznati mora obstoječo somalsko oblast, drugače lahko državo preda nazaj v roke teroristov. Somalci bi podporo sedanji oblasti razumeli kot gesto solidarnosti,« meni Rašid Abdi, somalski analitik pri International Crisis Group, ki je širšo mednarodno skupnost pred kratkim pozvala k »polni angažiranosti« na Afriškem rogu, sicer generatorju številnih lokalnih in regionalnih konfliktov.
