Fatima Gailani, afganistanska humanitarka in borka za človekove pravice ter od leta 2004 predsednica afganistanskega Rdečega polmeseca, je priča treh desetletij vojn, ki so opustošile deželo pod Hindukušem.

Fatima Gailani, afganistanska humanitarka in borka za človekove pravice ter od leta 2004 predsednica afganistanskega Rdečega polmeseca, je priča treh desetletij vojn, ki so opustošile deželo pod Hindukušem in njene prebivalce obsodile na stanje stalnega strahu in tesnobe. Fatima je hči legendarnega voditelja Islamske narodne fronte Pira Sajeda Ahmeda Gailanija, enega izmed voditeljev dolgoletnega afganistanskega boja proti Sovjetski zvezi. Za časa sovjetske okupacije je živela v izgnanstvu v Veliki Britaniji, kjer je hkrati študirala in »honorarno« opravljala službo tiskovne predstavnice afganistanskih mudžahidov.

Po padcu talibskega režima novembra 2001 se je kot posebna povabljenka v Bonnu udeležila velike svetovne konference o svoji državi, za katero je kazalo, da se bo vendarle izvila iz krempljev vojne. Osem let kasneje vojna še vedno divja, talibi pa so se vrnili v »mesto«. Po vrnitvi v domovino je Fatima Gailani postala članica »velike plemenske skupščine« (loja džirga), sodelovala je tudi pri pisanju afganistanske ustave, ob tem pa tudi sama napisala dve knjigi - prva govori o londonskih mošejah, druga pa je biografija Mohameda Mose Šafija. V zadnjih petih letih se predano posveča človekoljubni dejavnosti in skupaj z ekipo afganistanskega Rdečega polmeseca potuje po krvaveči in porušeni deželi ter njenim prebivalcem poskuša pomagati po najboljših močeh.

Upanja, pravi, nikoli ne bo izgubila.

Vas je uporniški napad na središče Kabula na začetku tega tedna presenetil ali pa ste pričakovali, da se lahko talibi tako suvereno »sprehodijo« čez prestolnico? Kakšna sta njihova dejanska moč in vpliv?

Ne, talibski napad me ni presenetil, saj smo že mesec dni dobivali obvestila, da bi se kaj takega lahko zgodilo, poleg tega pa so se v zadnjih tednih v središču Kabula pojavile posebne vojaške in policijske enote, kar vedno priča o »izrednosti« razmer. V zraku je bilo čutiti, da se bo nekaj zgodilo. Čeprav me napad ni presenetil, pa sem bila šokirana; bilo je tako blizu, tako učinkovito in na tako izpostavljenih krajih, da je preseglo vsa pričakovanja. Za nami je dvaintrideset let vojn in šokov, vsega smo vajeni, nič več nas ne more presenetiti, a ta napad nas je vseeno šokiral. Kje se bodo talibi ustavili - če sploh? Kaj so njihove meje?

Če veliko razmišljaš o teh rečeh, lahko zelo hitro postaneš šibek in ranljiv. Sama sem bila velikokrat blizu tega, da bi odnehala; da bi preprosto zamahnila z roko in dejala: »Bilo je dovolj!« A po drugi strani takšni napadi krepijo tudi voljo, največkrat je tako. Dobro vem, da smo v naši državi tisti, ki ne podpiramo nasilja, v večini. To smo tisti, ki verjamemo v ustavo, človekove pravice, red. Prepričana sem, da bomo prej ali slej zmagali. To me vodi naprej. Toda - zmagali proti komu? Proti talibom? Proti Al Kaidi? Proti komu? Če bo mednarodna skupnost »poskrbela« za Al Kaido, potem po mojem mnenju lahko pride do nekakšnega dogovora s talibi. Talibi ne prihajajo z drugega planeta. So del nas in mi smo del njih. Še včeraj, ko so se borili proti Sovjetski zvezi, smo jih klicali mudžahidi in bili ponosni nanje, bili so naši junaki. Zato sem prepričana, da bodo v bližnji prihodnosti dosegli dogovor, ki bo koristil vsem.

A za kakšno ceno? To se sprašujem predvsem kot ženska. Vedno, ko sediš za pogajalsko mizo, moraš nekaj dati, če želiš kaj dobiti. Čemu se bomo v pogajanjih s talibi odpovedali ... odpovedale? Ustavi? Ženskim pravicam in ministrstvu za ženske? Svobodnim medijem? Izobraževanju? Čemu od tega se lahko odpovemo, kaj ni zadosti vredno? Nobena afganistanska ženska se naštetim stvarem ne bi odpovedala. Kje je srednja pot? Ne vem. Toda ko v afganistanskem parlamentu in institucijah srečujem moške s skrajnimi stališči, ki niso ravno talibi, a so jim po »svetovnem nazoru« zelo blizu, se z njimi lahko veliko in tvorno pogovarjam: to mi daje upanje.

Kakšni so bili vaše sanje in upi v času sovjetske okupacije in, kasneje, pod talibskim režimom? Se je kaj uresničilo? Na kaj upate danes?

Seveda, veliko mojih sanj in upov se je uresničilo!

Med sovjetsko okupacijo sem živela v izgnanstvu v Londonu, kamor so včasih na zdravljenje pripeljali otroke iz Afganistana. Nekoč so pripeljali deklico, ki ji je med sovjetskim napadom z napalmovimi bombami povsem izbrisalo, zažgalo obraz. Potrebovala je drago plastično operacijo, denarja pa nismo imeli. Po pomoč sem odšla k princu v Abu Dabi. Medtem ko sem ga čakala pred njegovo pisarno, me je starec, ki je bral časopis, vprašal, ali sem jaz tista neumna ženska, ki misli, da bodo Sovjeti premagani zapustili Afganistan. Dejala sem mu, ne, nisem, sem tista pametna ženska, ki ve, da se bo to prej ali slej zgodilo. In se je.

Tedaj je zelo malo ljudi verjelo, da nam bo uspelo svojo državo dobiti nazaj in da se bomo lahko varno vrnili na svoje domove. Nihče ni niti verjel, da se bodo v Afganistan želeli vrniti ljudje, kot sem jaz, ki smo bili privilegirani, se šolali na uglednih univerzah ter se imeli »fajn«, a se je to zgodilo. Jaz in meni podobni smo bili med prvimi, ki smo se vrnili, saj smo vseskozi težko čakali na ta dan.

Pod vladavino talibov so se razmere - še posebej za ženske - znova zaostrile. Kar naenkrat nismo smele več na univerze, izločili so nas iz politike, večina žensk je izgubila službe. Bilo je zelo težko. Takrat sem si prizadevala, da razbijem dominantno moško družbo; to so bili moje sanje in upi. Ko je talibski režim novembra 2001 padel, sem mislila, da sem blizu uresničitve svojih sanj, a sem kmalu uvidela, da ne bo tako lahko. Od mednarodne skupnosti je bilo veliko obljub. Ničkolikokrat sem slišala zahodnjake reči »Tu bomo ostali zaradi vas«, a izkušnje so me naučile, da temu ne smem slepo verjeti. Zame so te obljube déjà vu. Zahod nas je po umiku Sovjetov pustil na cedilu, čez noč so izginili, kar je pripeljalo do grozljive državljanske vojne in, posledično, do rasti talibskega gibanja. Bojim se, da nas bodo spet pustili same.

Torej ne mislite, da bi se morale tuje vojaške enote umakniti iz Afganistana?

Nikakor. To je moja nočna mora.

Zakaj? Dovolj sem stara, da se spomnim časov pred vsemi vojnami. Konec koncev sem pred petinštiridesetimi leti s svojo družino z avtomobilom prepotovala pol Evrope, bila sem tudi v Sloveniji, prekrasni spomini. V Grčiji smo avtomobil naložili na ladjo, mi pa smo se domov vrnili z letalom. To so bili lepi časi. Afganistan je bil mirna dežela brez skrajnežev. Potem so prišli Sovjeti. Ubijali so vsepovprek. Videla sem veliko trupel in grozot ter izgubila številne prijatelje, sorodnike in znance. Sovjetska okupacija je v Afganistanu odprla Pandorino skrinjico nasilja; to je bil izvirni greh, ki je vplival na vse, kar se je potem zgodilo in se še vedno dogaja.

Med vojnami sem dozorela. Zelo dobro vem, kako pomembno je ravnotežje.

Če bi mednarodne sile danes zapustile Afganistan, bi nemudoma znova izbruhnila državljanska vojna. To se ne sme zgoditi. Stare rane namreč še zdaleč niso zaceljene.

Kaj bo nova strategija ameriškega predsednika Baracka Obame - še 30.000 vojakov in posledična širitev spopadov - prinesla Afganistanu? Ali verjamete, da ima afganistansko vprašanje vojaški odgovor?

Misliti, da ima afganistansko vprašanje le vojaški odgovor, je zelo napačno. Podobno napačno, kot bi verjeli, da bo vse probleme rešil le, denimo, gospodarski razvoj. To preprosto ni mogoče. Temeljen je razvoj gospodarstva, šolstva, zdravstva. Pomembni so prav vsi razvojni projekti in človekoljubna pomoč. Stvari morajo delovati usklajeno. Afganistan je kompleksna država in družba, v zadnjih osmih letih in pol pa je bila večina energije - in sredstev - usmerjena v politiko in varnostne sile. Gibali smo se na liniji politika-vojska-politika-vojska. Za resnične ljudi in njihove potrebe se je porabilo zelo malo denarja. To je bila huda napaka mednarodne skupnosti, a še je čas, da se ta napaka popravi. Po padcu talibskega režima sem upala, da se bo v razvoj vložilo vsaj toliko volje in denarja kot v politiko in vojsko, hkrati pa smo nemudoma postali obsedeni s tržnim gospodarstvom, ki naj bi kar samo po sebi ustvarjalo delovna mesta in ljudem prinašalo blaginjo. Zmotila sem se.

Življenje na podeželju se v vseh teh letih ni prav nič izboljšalo. Ljudje so odrasli v vojnah. Ničesar drugega ne poznajo. O tem, kaj je normalno življenje, nimajo pojma. To še posebej velja za južne afganistanske province. Mladi ljudje niso dobili priložnosti. Do službe in denarja je mogoče priti le v večjih mestih, ljudje pa potrebujejo denar za preživetje in tega nekateri najdejo pri talibih, Al Kaidi ali trgovcih z opijem. Še enkrat, nekako je treba preživeti. Ko pride mlad moški domov praznih žepov in mora svoji ženi in otrokom povedati, da bodo stradali še najmanj eno noč in en dan, so odprte vse možnosti; to so najbolj »ranljivi« posamezniki.

Ljudem moramo ponuditi možnost, da bodo vzljubili svoje življenje.

Ne vem, koliko več tujih vojakov potrebujemo, vem le, da potrebujemo neskončno več človekoljubne in razvojne pomoči. Upam, da je predsednik Obama ob sestavljanju svoje strategije razmišljal tudi o tem, in ne le o vojakih in politikih.

Vas bo presenetilo, če vam kot ženska povem, da v vsem Afganistanu ni enega samega mamografa? K nam vsak dan hodijo matere z otroki s hudimi srčnimi hibami, ki pa jih je mogoče pozdraviti z operacijo, ki stane 2500 dolarjev. Teh otrok je v Afganistanu okrog 1500. Z malce truda bi bilo mogoče vsem omogočiti normalno življenje.

Take, na videz drobne reči bi lahko povsem spremenile podobo Zahoda v očeh navadnih Afganistancev in Afganistank.

Lahko primerjate življenje v Afganistanu v času sovjetske okupacije in danes?

Vsako obdobje je imelo svoje probleme. Ne smete pozabiti, da je bilo v času sovjetske okupacije ubitih, zaprtih ali mučenih desettisoče intelektualcev, profesorjev, zdravnikov, verskih voditeljev. To je bil grozljiv čas, ki ga nikoli ne bomo pozabili. Še enkrat - v času sovjetske okupacije je zlo ušlo iz steklenice! Napačno je vso krivdo za današnje razmere pripisovati talibom. Zlo ima namreč več obrazov.

Pri zahodnjakih me najbolj moti, da je nekaj belo ali črno. Vmes ni nič. To je ustvarilo veliko škode. V Afganistanu je veliko odtenkov sive barve ...

Primerjave so zame še težje, saj so bili Sovjeti dejansko moji sovražniki. Danes je vseeno veliko več upanja in optimizma kot pred četrt stoletja.

Varnostne in humanitarne razmere v državi so vedno slabše: kaj to pomeni za dostavo človekoljubne pomoči in humanitarne delavce? Se večinoma zanašate na lokalni kader? Imate neposreden dostop do najbolj nevarnih območij - predvsem juga in vzhoda države? Kako delujete na terenu?

Kot predsednica afganistanskega Rdečega polmeseca se po najboljših močeh trudim delovati nevtralno, in to ljudje cenijo, zato ima naša organizacija dostop do 95 odstotkov države, največkrat tudi do najbolj »občutljivih« in nevarnih predelov, dejansko pa imamo dostop do povsod, saj so tudi nedostopni kraji nedostopni le začasno. Lani smo, denimo, skupaj z italijanskim Rdečim križem pomoč dostavili v Badgis, a so jo tam ukradli, zato smo jo - kot opozorilo - začasno nehali dostavljati.

Razmere so težke, delo je tvegano, vse pa temelji na pogumu in prizadevanjih 41.000 domačih ljudi, ki na terenu delajo za nas. Spoštujejo nas povsod, saj vedo, da nimamo »skrite agende«. Bili smo že napadeni, a kdo ni bil; to je bila nesreča, niso nas napadli zaradi tega, kar smo in kdo smo. To je pač del našega poklica.

Za druge, predvsem mednarodne nevladne organizacije je delovanje na terenu v zadnjih dveh letih postalo veliko težje kot za nas, ki nam gre v resnici še kar dobro. Tem organizacijam bi rada pomagala, saj lahko veliko - pomagajo. Njihove pakete pomoči bomo morali raznašati mi, a brez njihovih oznak. Eno najbolj pomembnih opravil je cepljenje otrok - tega ne moremo opraviti sami, za druge organizacije pa je prenevarno, zato jim bomo pomagali. Tudi talibi vedo, da je otroke treba cepiti. Njihovi otroci zbolevajo ravno tako kot kateri koli drugi otroci.

Tako mi kot mednarodna skupnost moramo znova »preštudirati« vse svoje korake in pristop. Najti moramo - vsi skupaj - srednjo pot. Človekoljubna pomoč nikakor ne sme imeti političnega ozadja in ne sme izbirati naslovov, na katere prihaja! Ta linija je zelo tenka.

Konkretno - kako dostavite pomoč v kraje, kot je Garmšir v Helmandu, kjer vsak dan potekajo spopadi in ni nobene logistike?

Naši prostovoljci prihajajo tudi od tam, zato v Garmšir ne pošljemo ljudi iz Kabula, pakete pomoči pa je vedno nekako mogoče dostaviti. Naši ljudje so izurjeni. Večina po zaslugi Mednarodnega komiteja Rdečega križa, ki je bil vsa leta vojna navzoč na terenu. Povsod in vedno.

Če se držiš vnaprej dogovorjenih pravil in spoštuješ lokalne tradicije, potem ni večjih težav. Vse temelji na zaupanju. Ljudje nas potrebujejo. Konec koncev naši prostovoljci v najbolj oddaljene gorske vasice dostavljajo tudi pisma iz Guantanama ...

Uporniki trdijo, da večina humanitarnih organizacij »kolaborira« z okupatorji, zato napadajo njihove konvoje in ugrabljajo njihove predstavnike.

Zavedam se, da je to velik problem, a mislim, da Afganistan ni okupirana država. Tudi večina mojih sodržavljanov tujcev ne vidi kot okupatorjev. Uporniška gibanja vedno najdejo razlog za svoj obstoj, a to ne bi smelo vplivati na naše delo in tudi ne na delo drugih humanitarnih organizacij - naša naloga je pomoč ljudem v stiski. Več milijonom ljudem. Kot sem rekla - najti moramo pot. Vsi skupaj moramo sesti za mizo in se pogovarjati izključno o življenjskih, resničnih stvareh, recimo, kako doseči ljudi v najtežjih razmerah. Povsem drugače od tega, kar se dogaja na vseh teh neumnih konferencah.

Zakaj je projekt mednarodne skupnosti, ki je pred osmimi leti veliko obljubljal, propadel?

Po padcu talibskega režima je Afganistan zajel val optimizma, ki ga danes ni več. Sodelovala sem pri sestavi ustave in skupaj s sodelavko in sodelavcem, brez kakršnega koli spremstva, prepotovala pet provinc. V celoti. Bili smo tudi v krajih, ki jih talibi nikoli niso zapustili, a na vsej poti nam nihče ni niti zagrozil. Vedeli so, kdo smo in kaj jim želimo povedati. V gorski vasici na vzhodu države je neki starec prišel do mene in me vprašal, zakaj sploh govorim o ustavi in teh rečeh, ko pa se to njega in njegovih sovaščanov prav nič ne tiče. Češ, kaj pa imajo ustava in politiki iz Kabula skupnega z nami?! Vprašala sem ga, o čem naj potem govorim, kaj ga zanima. Odgovoril je, da ga zanimajo brezplačno zdravstvo, kvalitetno izobraževanje njegovih vnukov, dobre ceste in podobno. Kaj pa je to drugega kot ustava, sem mu odvrnila, in pogovor je stekel. V teh dolgih tednih sem izvedela, kaj si Afganistanci in Afganistanke dejansko želijo. Zelo jih je zanimalo, kaj jim imamo povedati.

Lokalne tradicije je treba spoštovati in ljudem ne vsiljevati svojih stališč in vrednot. Šele potem se lahko začne pogovor ... dogovor. Mednarodna skupnost tega ni upoštevala, zato so se vrnili talibi, zato ubijajo Natove bombe.

Eden od pomembnih razlogov za krepitev talibov je tudi dejstvo, da je bila vlada vse od začetka arogantna do Paštunov. Po padcu talibskega režima se je na vse Paštune gledalo kot na skrajneže, potekalo je vsesplošno maščevanje, Paštune se je izključilo iz političnega in javnega življenja. V očeh Zahoda so poosebljali Al Kaido. Postali so krivci za vse. To je bila velika napaka, ki je Paštune močno odtujila. Na neki način so morali odreagirati. Treba jim je ponuditi roko in ostati optimističen. Kar nekaj stvari se je v teh osmih letih in pol močno izboljšalo, predvsem življenje v mestih.

Kako, če sploh, se je v zadnjih osmih letih spremenilo življenje »navadne« Afganistanke?

Na podeželju se življenje za afganistanske ženske ni kaj dosti spremenilo, v mestih pa zelo. Zelo pomemben podatek - polovica študentov afganistanskih univerz je deklet. Enako je v srednjih in osnovnih šolah po mestih. Ko iščem dobro izobražena in kompetentna dekleta za delo v Rdečem polmesecu, mi ne gre najbolje, saj večina takih punc v Kabulu zlahka dobi bolje plačano službo pri drugih nevladnih organizacijah ali mednarodnih podjetjih.

Pred dobrim letom dni sem po koncu službe na parkirišču srečala revno žensko, ki je v naročju držala paraliziranega otroka. Pred menoj se je vrgla na kolena in me zaprosila za pomoč. Dala sem ji nekaj denarja, ona pa mi je povedala, da je paraliziran tudi njen mož, ki je doživel srčni infarkt, njen sin pa je paraliziran zaradi meningitisa. Omenila mi je, da ima hčer v najstniških letih, študentko. Dala sem ji nekaj denarja in ji rekla, naj ga da hčeri, ki se lahko naslednji dan zglasi pri meni. Takoj sem jo zaposlila. Danes govori angleško, spoznala je veliko ljudi, naučila se je delati z računalnikom, službo si lahko izbira in je samozavestna, bistra punca razmeroma svobodnih nazorov, pred katero je lepa prihodnost.

Izobrazba je temelj razvoja po vsem svetu. A v Afganistanu je še tolikanj bolj pomembna.

Kako se kot ženska prebijate skozi tako dominantno in militantno moško družbo?

Jaz nisem ravno najboljši primer, saj izhajam iz zelo pomembne družine verskih voditeljev in so mi bila vrata vseskozi odprta. Kljub temu sem morala biti vedno vsaj dvakrat boljša od moških, da so mi priznali kompetentnost. In bila sem dvakrat boljša in dvakrat bolj izobražena!

Skoraj vse uspešne afganistanske ženske smo močno povezane med seboj - pred kratkim smo ustanovile skupino devetih »pomembnih« žena in ugotovile, da smo preveč zaposlene, da bi se lahko resnično ukvarjale s tako imenovanimi ženskimi vprašanji. To bi moralo biti naše temeljno poslanstvo. Predsedniku Hamidu Karzaiju smo ob sestavi vlade tako za vsako ministrstvo posebej predlagale nekaj zelo sposobnih žensk, a parlament je vse njihove kandidature razen ene - zavrnil. Še naprej bomo vztrajale in pritiskale na predsednika.

Kako sodelujete z oblastmi? Ste v stiku s predsednikom Hamidom Karzaijem? Kako je na vaše delo vplivalo dejstvo, da so bile predsedniške volitve »ukradene«?

Ker sem predsednica Rdečega polmeseca, o mnogih stvareh ne smem govoriti. Recimo o - politiki. Zavezana sem nevtralnosti. Zame je to težko, saj sem se vse življenje ukvarjala s politiko in sem povsod jasno izražala svoja stališča.

Za humanitarno in ne politično vlogo sem se odločila, ker lahko tako dosežem bistveno več. S politiko seveda še naprej sodelujem. Ugotovila sem, da imajo v Afganistanu veliko moči v rokah guvernerji provinc. Od njih je odvisno ogromno stvari. Če so sposobni in pošteni, stvari delujejo kot švicarska ura. Če ne ...

Kako je bilo sredi osemdesetih let, ko se je že počasi »majala« stara svetovna ureditev, biti tiskovna predstavnica mudžahidov in drugih borcev proti sovjetski okupaciji v Londonu?

Kot ženski so bila zame odprta vsa vrata. Ko so me tuji diplomati in politiki zagledali, so bili presenečeni, saj so bili vajeni le bradatih mož s turbani. Izredna izkušnja. Čutila sem, da opravljam pomembno delo. Vsi, ki sem jih srečevala, so nasprotovali sovjetski okupaciji moje domovine. Ko sem gostovala na televiziji, so me primerjali z eno izmed zvezd Dinastije.

Joan Collins?

Ne! Moj obraz je bolj nežen od njenega.

Ste bili tedaj - političarka?

Da. Vedno sem bila. Zato je toliko mojih prijateljev šokiranih, ko sem jaz, velika »politična žival«, prestopila med humanitarce.

Zdaj nimam več nobenih političnih ambicij. Našla sem svoje pravo poslanstvo. Stvari vidim popolnoma drugače. V sebi sem odkrila nove talente in občutja. Sijajno se znajdem v kriznih situacijah.