Španija in pravica do splava

Obljube je treba držati. Španski­ predsednik vlade Mariano Rajoy­ pravi, da ne bo snedel niti tiste, ki jo je predvolilno dal o umetni prekinitvi nosečnosti. Vlada je pripravila predlog zakona, po katerem splav ne bo več prosta izbira ženske. Kritiki so ogorčeni, zagovorniki zadovoljni.

Španija je v preteklosti pod socialistom Zapaterom zaplula v svobodnejše vode, zdaj pa analitiki svarijo, da se odnos do žensk spet korenito slabša. Medtem ko je prejšnji premier José Luis Rodriguez Zapatero leta 2004 poskrbel, da je bilo v vladi prav toliko žensk kot moških, in se zavzel za napredno politiko, s katero so začeli uspešno odpravljati tudi družinsko nasilje, se je zdaj bati, da bo pod taktirko konservativcev Španija stopila več korakov nazaj. Z novim predlogom zakona, ki ureja splav, je Mariano Rajoy v resnici povsem zamenjal smer: tik pred božičem je vlada predstavila besedilo,­ po katerem ženske ne bodo več svobodno prekinile nosečnosti. To svobodo – do 14. tedna nosečnosti oziroma do 22. v primeru anomalij pri plodu – jim zdaj zagotavlja zakon iz leta 2010; z njim so ideološko močno zarezali v postfrankistično dediščino.

O predrugačenju zakona – načrt je podal minister za pravosodje Alberto Ruiz-Gallardón – naj bi kmalu odločali v parlamentu, kjer ima vladajoča Ljudska stranka večino, zato ne bi čudilo, če bi bil sprejet. Nasprotniki so zaskrbljeni, saj je strožji od zakonodaje iz leta 1985, s katero so začeli urejati problematiko. Abortus naj bi bil dovoljen samo v dveh primerih: po posilstvu in ob dolgoročni oziroma trajni ogroženosti zdravja ženske, tako telesnega kakor psihičnega. Tveganje bosta morala ločeno potrditi dva zdravnika zunaj ustanove, kjer naj bi opravili poseg. Medtem ko je zakon iz leta 1985 dovoljeval prekinitev nosečnosti tudi v primeru nepravilnosti pri plodu, novi predlog tega ne bo dopuščal. Po mnenju pravosodnega ministra »življenja ploda ni mogoče prepustiti samo odločitvi matere«.

Brez utemeljenih razlogov

Poseg v zakonodajo o abortusu je bil ena od predvolilnih napovedi Mariana Rajoya, kajti zakon iz leta 2010 je šel močno v nos Cerkvi in konservativni politiki. Toda nekateri mediji opozarjajo, da niso pričakovali toliko nazadnjaške ostrine. Strokovnjaki poudarjajo, da ni pravih razlogov zanjo, saj se število umetnih prekinitev nosečnosti v Španiji ne povečuje. Motivi so predvsem ideološki, minister Alberto Ruiz-Gallardón je bil jasen, da je treba narediti »konec mitu o moralni superiornosti levice«.­ Po dosedanji socialistični zakonodaji mladoletnice za poseg ne potrebujejo dovoljenja staršev (kar moti konservativce) in tudi jutranje tabletke niso na recept.

Francoski Monde opaža, da se španska vlada podaja na križarski pohod proti splavu. V tem boju je precej osamljena, v Evropski uniji za zdaj niti ne more biti drugače, saj v 20 od 28 držav članic dopuščajo, da se ženske do 12. oziroma 14. tedna svobodno odločajo o svoji nosečnosti. V šestih članicah postav­ljajo jasne pogoje, medtem ko je na Malti in Irskem abortus še vedno prepovedan. Španski minister za pravosodje verjame, da bodo njihovi pobudi sledili tudi po drugih koncih stare celine. Za konservativni dnevnik ABC je pred dnevi izjavil, da so napisali zakon, ki mu v resnici večinsko pritrjujejo Evropejci. Prepričan je, da bodo podobne poteze povlekli še v drugih nacionalnih parlamentih.

Socialisti na nasprotnem bregu so ogorčeni, češ da bo premier Rajoy zaradi posameznih skrajno desnih glasov odrekel svobodo ženskam. Zato napovedujejo, da bodo problematiko jasno izpostavili v evropskih institucijah. Tudi številne človekoljubne organizacije poudarjajo, da se Španija vrača več desetletij v preteklost. A povsem enotni niso niti na desnici, kjer nekateri – prvi mož Extremadure Antonio Monago, na primer – ponavljajo, da nima nihče pravice, da odreka ženskam pravico do materinstva, niti jih vanj ne more siliti. Abortus je tema, ki se je je nujno lotevati zunaj ideologije, je predvsem stvar vzgoje in zdravja. Tudi iz Baskije je slišati, da poslanci Ljudske stranke ne bodo glasovali po nareku (politikov iz Madrida), ampak po svoji vesti. Politične stranke pač niso sekte.