Španska politična nadaljevanka o skrivnostih in lažeh

Madrid − Slabega vonja po korupciji je preveč in zahtev po premierovem odstopu tudi vedno več, zato je v četrtek pred španske poslance stopil predsednik vlade Mariano Rajoy. Govoril je sebi v bran in v zagovor desnosredinske Ljudske stranke, pogreznjene v finančno-politični škandal Bárcenas. Bil je jasen: odstopil ne bo, prav tako ne gre pričakovati predčasnih volitev.

Afera močno vznemirja javnost v Španiji, sploh odkar je znano, da je bil menda tudi premier na seznamu prejemnikov »dodatkov k plači« iz skrivnega in nezakonitega fonda stranke. Pod pritiskom opozicije, ki pod taktirko socialista Alfreda Péreza Rubalcabe zahteva njegov odstop, in tudi medijev, ki so zadevo spravili v javnost, je pred parlamentarci ponovil, da ne on ne kdo drug v stranki ni počel nič nezakonitega. Dodatke da so res dobivali, a zakonito, kakor je za vse prejemke pošteno plačal davek. Priznal je le »napako«, da je zaupal nekdanjemu tajniku Luisu Bárcenasu, o katerem »komaj zdaj vedo, da zaupanja ni vreden«.

Po svoji različici afere je pred poslance stopil zato, ker »se je treba boriti proti sliki, ki jo imajo o Španiji nekateri«. Treba da je že nehati »škoditi Špancem, njihovim interesom in prihodnosti ter zavračati predloge, manipulacije in podtikanja, ki jih širijo nekateri politični voditelji«. Dokumente, ki – kakor verjamejo nasprotniki na levici – pričajo o nasprotnem in je o njih seznanjena tudi javnost, je označil za »osupljivo zbirko laži«.

Socialistov s svojim zagovorom ni prepričal, Pérez Rubalcaba trdi, da premier Špancem ni povedal resnice. Zato jim škodi in zato mora odstopiti – iz »solidarnosti do španskega naroda, ki si ne zasluži takšnega voditelja«. Čeprav zaseda Ljudska stranka v parlamentu večino poslanskih mest, Rajoyev nastop, ki so ga pospremili s številnimi aplavzi, ni bil nekaj samoumevno vnaprej pozdravljenega, kajti dvomov v kredibilnost vlade je precej. Tudi dve tretjini državljanov je prepričanih, da zgodba o denarju ni iz trte izvita.

O škandalu

Afera Bárcenas je, kakor je mogoče strniti, poimenovana po nekdanjem blagajniku Ljudske stranke (1990–2009) Luisu Bárcenasu. V javnosti je izbruhnila januarja letos, ko so pri El Paísu objavili fotokopije tako imenovanih Bárcenasovih papirjev, ki menda kažejo na obstoj vzporednega finančnega sistema stranke. Vanj da se je stekal denar iz gospodarstva, večinoma iz gradbeništva, iz njega pa je, kakor kažejo blagajnikovi zapiski, domnevno zajemal tudi Mariano Rajoy. V obdobju med letoma 1997 in 2008 je menda dobil po okrog 25.000 evrov na leto ali drugače: pri El Mundu so izračunali, da je v dvajsetih letih v žep vtaknil približno 343.700 evrov.

Predsednik vlade, ki vodi Španijo od konca leta 2011, stranko pa od leta 2004, je že večkrat zanikal, da bi mu kaj izplačali pod mizo. Te dni se je vendarle odloči za korak naprej: stopil je pred poslance in podal svojo različico zgodbe. V njej je še pomembno, da so pri El Mundu pred kratkim objavili »izvirne« Bárcenasove papirje, ki kažejo na finančne transakcije, in da je javnost izvedela tudi za sporočila SMS, ki sta si jih od maja 2011 in še letos na pomlad, ko je afera že vznemirjala javnost, v precej prijateljskem tonu izmenjavala premier in nekdanji tajnik stranke, ki je od konca junija v priporu.

Bárcenas je sredi julija poskrbel za korenit preobrat, ko je preiskovalnemu sodniku Pablu Ruzu potrdil, da je stranka imela skrivni račun, iz katerega je denar prejemal tudi Rajoy in ob njem vsaj še generalna sekretarka María Dolores de Cospedal. Političarka, ki je obtožbe zanikala, se bo pred sodnikom zagovarjala čez slaba dva tedna.

O krizi

Premierov nastop pred poslanci je bil tudi priložnost za besede o ekonomski in socialni sliki Španije in tudi o politični in ozemeljski krizi. Podatki dokaj spodbudno kažejo, da se v zadnjem času ekonomija izboljšuje za (psihološko nezanemarljiv) odtenek. Brezposelnost, denimo, se je v drugem trimesečju znižala s 27,2 odstotka na 26,3 odstotka, in tudi recesijo so ukrotili za ščep, kar strokovnjaki pripisujejo privlačnosti španskega turizma. Od aprila do junija se je BDP tako zmanjšal za desetino odstotka, medtem ko se je še v trimesečju prej za pol odstotka, in povedno je, da je bilo podobno slabo kar sedem mesecev zapored.

Španski turistični model »sonce in plaža« še vedno množično priteguje tujce in v domačinih vzbuja upanje, da se ekonomske razmere počasi vendarle stabilizirajo, če se že ravno ne izboljšujejo. Tako kakor gre precej dobro izvoznikom, so namreč zadovoljni tudi v turizmu, ki je leta 2009 prispeval 10,3 odstotka BDP, dve leti pozneje 10,8 odstotka in lani 11,1 odstotka. A majhna tegoba turističnega sektorja, ki zagotavlja dobrih enajst odstotkov delovnih mest in je lani navrgel 45 milijard evrov zaslužka, je v tem, da je delo velikokrat sezonsko in so številne službe v njem za le polovični delovni čas. Zato je že mogoče slišati svarila, da se utegne jeseni in pozimi spet poslabšati zaposlitvena slika.

Letošnje leto naj bi bilo, kakor kažejo podatki nacionalnega statističnega urada, turistično naravnost odlično, saj pričakujejo 58 milijonov turistov. Za primerjavo: v »sijajnem« letu 2007 so se pohvalili z 58,6 milijona. Menda je že jasno, da so junija letos gostili 6,3 milijona tujih obiskovalcev oziroma dobrih pet odstotkov več kot v istem obdobju lani. Večinoma prihajajo Britanci, v zadnjem času je zmeraj več Rusov in Skandinavcev. V grobem se da povzeti, da tujci dokaj dobro polnijo vrzeli, ki nastajajo zaradi zmanjševanja števila domačih počitnikarjev. Politične težave v Egiptu in delno tudi v Turčiji so menda voda na mlin španskega turizma. Kritiki resda pozivajo, kako bi morali zastareli model sol y playa že zdavnaj preusmeriti v kakovostnejšo smer. In tako kot država tudi precej več iztržiti!