Splav na valu konservativnosti

Nič ga ne bo ustavilo, da ne bi vztrajal pri svojem. Čeprav preplavi ulice na milijone Špancev, pravosodni minister se ne namerava omajati. Ultrakonservativni Alberto Ruiz-Gallardón se je trdno odločil, da bo izbojeval pravico, ki je »tisti, za katere se bije, ne morejo – nerojeni otroci«.

V Španiji imajo problem, civilizacijski problem; čas teče naprej, konservativna vlada Mariana Rajoya pa bi hotela delati korake nazaj. Napovedujejo korenite spremembe v zakonodaji, ki ureja pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Minister vztraja, da v besedilu reforme, ki so jo napovedali konec septembra in naj bi o njej spomladi odločali v parlamentu, ne bodo spremenili niti vejice. Pa je tekst, milo rečeno, časovna napaka. Abortus je po njem kaznivo dejanje, zdravnik, ki ga zagreši, tvega zaporno kazen, splav bo delikt tudi, če so bile na plodu vidne očitne anomalije. Nosečnici, ki se odloča za poseg, bi prisluhnili – tudi moralisti bi ji pogledali skozi prste – samo v dveh primerih: po posilstvu ter ob fizični ali psihični poškodbi ženske. Dokazovanje zdravstvene kondicije ne bo prav položna pot, ampak polna ovir, saj bosta morala mnenje podati kar dva psihiatra. Minister, ki je menda precej veren, trdi, da bodo tako »ženske le še bolj svobodne« in »se bo povečala rodnost«, in to v času krize.

Španska konservativna politika z napovedano reformo ruši odločitve, ki jih je leta 2010 sprejela socialistična vlada Joséja Luisa Zapatera; abortus je dovoljen do 14. tedna nosečnosti. Zdaj je videti, da se utegne Španija vrniti v družbo držav, ki ga še vedno prepovedujejo oziroma ga strogo omejujejo; k Malti, Irski in Poljski. Analitiki dobro opažajo, kako je konservativna vlada prvo polovico mandata (vajeti je prevzela decembra pred dvema letoma) poskušala gospodarsko spraviti državo v normalne tire, zdaj, ko se zdi, da se razmere normalizirajo, pa se je odločila še ideološko postaviti stvari na svoje mesto. Eno takih področij je tudi splav; poleg vprašanj varnosti, baskovskega separatizma in tudi teženj Katalonije po neodvisnosti.

Značilnost Španije je, da se skrajni pogledi ne gostijo v kakšni stranki na desni margini, ampak jih brez zadrege širi tradicionalno desna Ljudska stranka. Tik pred volitvami v evropski parlament se je predsednik vlade Mariano Rajoy, ki ga imajo bolj za operativca kakor za prepričanega ideologa, odločil, da bo pustil kolegom, da ubirajo močne desničarske struje, ne pa nekoliko zmernejših. Tudi ministru za izobraževanje Joséju Ignaciu Wertu, ki mu je menda precej blizu Opus Dei, je dal zeleno luč za pospešeno privatizacijo javnega šolstva, za katero je iz leta v leto manj denarja. Povrhu ima notranji minister Jorge Fernández Díaz nalogo, da pripravi izjemno poostren zakon o državljanski varnosti. Španska vladajoča desnica je ena najbolj trdih desnic v Evropi, s svojo gospodarsko in siceršnjo politiko pa jasno kaže, da je njeno vodilo neoliberalna avtoritarnost.

Morje Špancev je ministru Albertu Ruiz-Gallardónu zadnjo soboto jasno sporočalo, da ne odobravajo njegove nazadnjaške namere, da vrne Španijo več desetletij v preteklost. Zato so protestno preplavili ulice Madrida in razpeli transparente s slogani, kot na primer: Za svobodo žensk, da same razpolagajo s svojim telesom. Telo je moje, sama odločam o njem. Splaviti, da ne bi umrle ... Po podatkih ene zadnjih anket se s temi zahtevami strinja kar 86 odstotkov Špancev, ogorčenih, da lahko ministru kaj tako nazadnjaškega sploh pride na misel. Če bi reforma, ki je zdaj v zelo začetni fazi, kdaj res začela veljati, bi bile posledice jasne: bogate ženske bi na posege odhajale v tujino, druge v skrivne klinike, spet tretje bi si, kakor se je dogajalo nekoč, s pletilko pomagale kar same.

Minister Alberto Ruiz-Gallardón se zaradi nemira, ki ga je sprožil, ne vznemirja kaj prida. Nasprotno, v intervjuju za El País je bil odločen, da se z novim zakonskim predlogom o umetni prekinitvi nosečnosti ne vračajo v leto 1985, ampak bo to eden najbolj naprednih zakonov v sodobni Španiji. Verjame, da bodo z njimi zmanjšali število abortusov, razlogi za reformo pa so po njegovem prepričanju predvsem »etični in ustavni«. Če mu besedila ne bo uspelo pripeljati do konca, bo – kakor je še povedal – odstopil. Številni kritiki se bojijo, da bo predlog zakona sprejet, saj ima vladajoča Ljudska stranka v parlamentu absolutno večino.