Spletke proti Junckerju: Feniksu evropske demokracije bi spodrezali krila

Bruselj – Vsaj med zmernimi­ strankami v evropskem parlamentu je bil položaj videti črno-­bel: zmagovalec volitev, spitzenkandidat EPP Jean-Claude Juncker, mora postati predsednik evropske komisije. Vsak drug razplet da bi bil kot zaton evropske demokracije.

Bolj ko mineva čas po volitvah, več je negotovosti. Najbolj glasno proti Junckerju nastopa britanski premier David Cameron. Nedvoumne zaslombe nima niti v svojem taboru. Nemška kanclerka Angela Merkel je v noči po povolilnem vrhu 27. maja sicer nanizala argumente, zakaj izbor Junckerja ni samoumeven, a je pozneje – po toči kritik doma – obrnila ploščo in, vsaj v javnih nastopih, postala njegova zagovornica. Po novem ima posredniško vlogo. Posvetovanje s parlamentarci in članicami uradno vodi predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy.

Optimistični scenarij

Po optimističnem scenariju bi voditelji 28 članic že na vrhu konec meseca predlagali parlamentu kandidata za predsednika komisije.­ Parlamentarci bi v Strasbourgu glasovali o njem sredi julija. Nato bi se vlade članic z novim prvim človekom v bruseljski palači Berlaymont posvetovali o njihovih prihodnjih komisarjih. Ti bi bili septembra zaslišani v evropskem parlamentu in oktobra bi bila lahko izvoljena celotna nova komisija.­ Večji zapleti z izborom njenega predsednika in bitka med institucijami EU bi podaljšali postopke imenovanja.

Cameron kot težkokategornik med Junckerjevimi nasprotniki ima na svoji strani še Madžarsko, Švedsko in manj odločno Nizozemsko. Toda: pomenljive so bile izjave enega redkih pravih zmagovalcev evropskih volitev, italijanskega premiera in socialdemokrata Mattea Renzija. V njegovih očeh je ključno vprašanje, kaj bi predsednik komisije delal v prihodnjih letih. Tisti, ki bi nadaljeval politiko zadnjih let (Juncker je ostal odločen zagovornik urejanja javnih financ kot temelja za zdravo gospodarsko rast), da ne bo dobil italijanskega soglasja.

Za Camerona je Juncker z dolgoletno evropsko kariero simbol stare EU, kakršna je privedla do vzpona evroskeptikov na zadnjih volitvah. Na Otoku ima za sabo skoraj ves tisk, ki z vsemi topovi strelja po njem. Tabloid Sun je Luksemburžana razglasil kar za najnevarnejšega človeka v Evropi, njegovo hišo oblegajo fotografi. Ne manjka udarcev pod pasom. Pogreli so, denimo, zgodbo o Junckerjevih težavah z alkoholom. Resnici na ljubo, med vodilnimi politiki je kot prvi namignil na Junckerjeve razvade vodja evrske skupine, nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem.

Evropski svet (sestavljajo ga voditelji 28 članic), ki po lizbonski pogodbi predlaga parlamentu izvolitev predsednika komisije, za odločitev potrebuje kvalificirano večino. Glasovi držav v evropskem svetu so različno »obteženi«. Štiri največje imajo po 29 glasov, najmanjša članica Malta ima le tri. Skupno je v njem 352 glasov, Juncker jih za kvalificirano večino potrebuje 260. Če bi Britanija, Italija, Nizozemska, Madžarska in Švedska združile sile, bi imele skupaj dovolj glasov, da blokirajo predlog imenovanja kandidata (Junckerja), s katerim se ne strinjajo.

Veliko vprašanje je, ali bi glasovanje o Junckerju sploh bilo, če bi vnaprej kazalo, da bo predlog zavrnjen. Bolj verjetno je, da bodo voditelji v kravjih kupčijah pred glasovanjem dosegli sporazum o kandidatu. Iz zgodovine imenovanja predsednikov komisije je kar nekaj zanimivih primerov. Nekdanjega belgijskega premiera Guya Verhofstadta, ki je imel na svoji strani Berlin in Pariz, je pred desetimi leti ustavil britanski premier Tony Blair. Podobno je desetletje prej britanski premier John Major preprečil izbor še enega nekdanjega belgijskega premiera Jean-Luca Dehaena.

Kupovanje časa

V nejasnih okoliščinah so se voditelji Unije pri iskanju častnega izhoda raje odločili za kupovanje časa. Odločitev o predsedniku mora že tako biti sprejeta v širšem kontekstu, najbolje s soglasjem. Izbrani morajo biti še zunanjepolitični predstavnik EU, vodja evrske skupine in predsednik evropskega sveta.­ Cameron si na drugi strani želi dobiti čim boljši začetni položaj za prihodnje razprave o statusu Britanije znotraj EU. Njegova ideja – ki je v drugih članicah ne odobravajo – je, da bi del pristojnosti z EU spet lahko vrnili na britansko raven.

Tudi vsebina igra veliko vlogo v pogajanjih. Pred Unijo so pomembni projekti: krepitev notranjega trga kot motorja gospodarske rasti, energetska politika, prostotrgovinski sporazum z ZDA ... Nepreglednost sprejemanja odločitev in odtujenost bruseljske administracije od ljudi zahtevata reformo dela evropske komisije. V telesu z 28 komisarji je težko zagotoviti preglednost. Že nekaj časa kroži ideja, da bi dobili dve ravni komisarjev. Tako imenovani komisarji seniorji bi bili na čelu grozda povezanih področij, pod njimi bi bili za posamezna področju odgovorni komisarji juniorji.