Tiskane izdaje
Ameriški odzivi na rusko podelitev političnega zatočišča Edwardu Snowdnu so bile zelo ostre. Kar ne preseneča. Nerešenih problemov, ki so se v zadnjih časih nakopičili med predsednikoma Barackom Obamo in Vladimirjem Putinom, je veliko, »žvižgač« pa je bil priročen »detonator«.
Sredi tedna je tako odjeknila novica o Obamovi odpovedi napovedanega moskovskega vrha s Putinom. V zadnjem trenutku, kar se ni zgodilo niti v časih najbolj hladne hladne vojne. Kot da bi tisti znameniti gumb za »restart«, ki ga je zunanja ministrica Clintonova ob začetku Obamovega mandata marca 2009 v Ženevi simbolično podelila Lavrovu, na lepem preveč prijel in nekdanji velesili »resetiral« predaleč nazaj v zgodovino.
Predsednik Barack Obama je v oddaji Jayja Lena na televiziji NBC še na začetku tedna zagotavljal, da se kljub »razočaranju« nad potezo Putinove Rusije, ki je nekdanjemu pogodbeniku Agencije za nacionalno varnost (NSA) Edwardu Snowdnu podelila azil, ne bo odpovedal vrhu skupine G20, ki bo na začetku septembra v Sankt Peterburgu. To so ob vseh drugih povračilnih ukrepih zaradi ruskega ravnanja s Snowdnom od njega zahtevali najbolj zagrizeni ameriški »jastrebi«, ki so povsem resno omenjali tudi morebitno preložitev bližnjega vrha G20 v kakšno drugo državo, med drugim pa grozili celo z zahtevami po ameriškem bojkotu olimpijskih iger v Sočiju. Republikanski senator John McCain je rusko potezo označil kar za »klofuto vsem Američanom«.
Za zdaj se je končalo z Obamovo »košarico« Putinu in s sklepom, da se bo ameriški predsednik kljub vsemu udeležil vrha G20 v Sankt Peterburgu, ker je ta vendarle prepomemben za reševanje svetovnih gospodarskih problemov, svoj bilateralni obisk v Evropi pa bo po novem preusmeril na Švedsko.
Odmik od pomembnejših tem
Primer Snowden je očitno tako razgrel čustva v administraciji in kongresu, da bo trajalo kar nekaj časa, preden se bo v Washingtonu poleglo razočaranje nad potezo Putinove Rusije in bodo v odnosih med ZDA in Rusijo, ki jih je Obamova administracija na začetku svojega mandata obljubljala postaviti na povsem nove temelje, pravo vrednost spet dobile teme, ki so v resnici precej pomembnejše od nekega »žvižgača«. Koliko bo vrnitev v vsaj približno normalne tirnice uspela ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu in obrambnemu ministru Sergeju Šojguju, ki sta se včeraj kljub uradni zaostritvi odnosov v Washingtonu pogovarjala z državnim sekretarjem Johnom Kerryjem in obrambnim ministrom Chuckom Haglom, in koliko sta bili obe strani pri tem sploh sposobni stopiti čez spor okrog Snowdna, se bo najbrž šele pokazalo. Ni pa nujno. Kajti odnosi med Moskvo in Washingtonom se krhajo že nekaj časa, najočitneje pa od lani, ko je Vladimir Putin nastopil svoj tretji predsedniški mandat.
Pravi vzrok za nesoglasja so vsi tisti ključni svetovni problemi, ki se vlečejo od Sirije prek ruskega pogojevanja sodelovanja pri umiku zahodnih sil iz Afganistana do človekovih pravic in jedrskega Irana. Zaradi njih se je v marsičem na stranskem tiru znašla tudi obljubljena jedrska razorožitev, ki je za Obamo še posebno pomembna in za katero je vnaprej in na zelo nenavaden način dobil celo nobelovo nagrado za mir.
Snowden je torej le simptom ameriških težav s ključnimi svetovnimi partnerji, ne le z Rusijo, ki jih Obama po letu 2009, ko je optimistično začel mandat kot demokratični antipod politike Busha mlajšega, ni znal rešiti. Govorniško spretno je roko sodelovanja in nov začetek sicer ponujal vsem, od Rusije do Kitajske in arabskega sveta, vendar je nihče ni bil pripravljen v resnici sprejeti. Ali pa je Obama, razpet med lepe besede in neomajne interese domačih lobijev, preprosto ni zmogel dovolj prepričljivo in dovolj daleč iztegniti.
V isti pasti
Bilanca, vsaj ko gre za odnose z Rusijo, je zato kljub obljubam z začetka Obamovega mandata zelo pičla. Ne le pri Siriji, Iranu in jedrski razorožitvi, tudi pri človekovih pravicah in vseh drugih političnih vprašanjih si Rusi in Američani že dolgo niso bili tako vsaksebi. V precejšnji meri je za to seveda kriva tudi Putinova vrnitev na predsedniški položaj, ki ga je zasedel kljub nasprotovanju opozicije. Zato se je ves čas prisiljen bojevati za ohranjanje svoje politične moči, ki jo mora tudi ves čas dokazovati. Kot spreten politik pa to najlaže počne prav na zunanjepolitičnem področju, kjer sodržavljanom (in volivcem), še vedno frustriranim zaradi razpada Sovjetske zveze in izgube nekdanje moči, vsakič znova poskuša dokazovati, da je Rusija prav po zaslugi njegovega predsedovanja še vedno upoštevanja vredna mednarodna sila. Igra po že zdavnaj preživetih pravilih iz časov hladne vojne, kar mu v Washingtonu povsem upravičeno očitajo, je sestavni del take politike.
Toda v to isto past je, hočeš nočeš, ujet tudi ameriški predsednik, ki je investiral veliko svojega političnega kapitala prav v ureditev odnosov z Rusijo in v obljubljeno jedrsko razorožitev. Tudi njegov manevrski prostor je zato omejen. Po eni strani ne more kar tako, zaradi užaljenosti, v kar ga v primeru Snowden silijo republikanski kongresniki, do onemoglosti zaostriti odnosov s Putinovo Rusijo, po drugi strani pa si česa takega, kot opozarjajo kritični analitiki, tudi taktično ne more privoščiti. Čeprav je jasno, da Rusija v novo nastajajočem razmerju sil za Američane ni več prvorazredni strateški partner, je namreč treba upoštevati, da Obama brez Rusije praktično ne more rešiti nekaterih tako ključnih problemov, kot sta ta trenutek sirski in iranski. Direktor washingtonskega inštituta Kennan in priznani strokovnjak za rusko-ameriške odnose Matthew Rojanski pravi, da bi Obama v vsakem primeru moral odpotovati v Rusijo, »četudi od Putina ne more pričakovati, da mu bo izročil Snowdena, da bo spremenil svoje stališče do Sirije in da bo podpisal sporazum o nadaljnjem jedrskem razoroževanju in s tem privolil v kompromis, ki je za ZDA in Obamo zelo pomemben«. Če Obama tega ne bo storil, se bo »nesrečna serija neljubih dogodkov nadaljevala«, provokacije se bodo vrstile druga za drugo, tako ustvarjeno nezaupanje pa bo »onemogočilo iskanje ključnih skupnih inštrumentov za uspešen krizni menedžment«.
Rusija za ZDA v novo nastajajočih razmerah sil resda postaja drugorazredni igralec, na katerega se Američanom pri uresničevanju svojih nacionalni interesov ni več treba ozirati za vsako ceno. Časi nekdanje hladne vojne se torej ne morejo vrniti. Toda naj se v Washingtonu še tako pripravljajo na spremembe in na obdobje po Putinu, z Moskvo bo kljub vsemu še treba računati. Predvsem pa si še nekaj časa ne bo mogoče dovoliti na njene poteze – naj se Washingtonu zdijo še tako presenetljive in nelogične – odgovarjati z jezo in neproduktivnim zaostrovanjem odnosov.
