Tiskane izdaje
Sedemnajst mesecev po začetku protestov proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ki so se zaradi brutalnega odziva režimske vojske, agresivnega vmešavanja zunanjih sil, nemoči OZN ter ameriško-izraelsko-turške preračunljivosti izrodili v krvavo državljansko vojno, je Sirija obsojena na temačne scenarije.
Medtem ko Alepo preletavajo vladni bombniki in bojni helikopterji, ki s pomočjo približno stotih tankov in več tisoč vojakov zategujejo obroč okoli največjega - in strateško ključnega - sirskega mesta, kjer je sicer še vedno kaotično organiziranim in slabo oboroženim upornikom v navezi s skrajnimi sunitskimi milicami iz sosednjega Iraka v zadnjem tednu uspelo vzpostaviti nadzor nad nekaterimi četrtmi, je vse bolj jasno, da se bliža začetek »matere vseh bitk« in da so izčrpani vsi scenariji, ki bi Sirijo lahko rešili pred balkanskim ali iraškim razpletom.
Spopadi se bodo v naslednjih tednih (morda celo mesecih) gotovo le še stopnjevali. Asadov režim se je očitno odločil vztrajati do konca; kar koli že to pomeni. Kaj drugega režimu tudi ne preostane, saj si je vojaško-poslovna oligarhija roke preprosto preveč umazala s krvjo, da bi lahko ohranila kakršno koli politično kredibilnost. Za pogajanja z opozicijo ali vzpostavitev nekakšnih prehodnih oblasti nikoli ni bilo pravih možnosti. Tako imenovana mednarodna skupnost na čelu z Združenimi narodi je predvidljivo zatajila.
Uporniško gibanje v svojih zahtevah in delovanju nikoli ni bilo enotno. Sirski nacionalni svet (SNS) dejansko deluje le v »navidezni resničnosti« in z uporniškim bojem proti režimskim silam skoraj nima neposredne povezave. Je pa SNS neposredno odgovoren, da so si legitimni upor dela sirskega ljudstva v zadnjih mesecih prisvojile skrajne sunitske milice, katerih vpliv na bojiščih - predvsem izkušenih borcev iz sosednjega Iraka - je iz dneva v dan večji.
Sirski nacionalni svet se ni nikoli »obnašal« kot kredibilna opozicijska organizacija : že od prvih dni protirežimskih protestov je deloval kot obcestni nabiralnik za »prostovoljne« prispevke, ki so ga z velikim veseljem in še večjimi strateškimi interesi napolnili saudski in katarski šejki ter vizionarji Muslimanske bratovščine, sicer popolna anti-teza prvotnega uporniškega svobodoljubja in želje po demokratizaciji Asadove diktature. Diskurz boja za svobodo so - tudi kot posledica stopnjujoče se režimske brutalnosti - zamenjali samomorilski napadi in nastavljena improvizirana eksplozivna sredstva.
Upor se je zategadelj znašel v hudi zadregi, v Siriji pa se je posledično razplamtela (izsiljena) državljanska vojna. V tem trenutku ni prav nikomur jasno, kaj se bo zgodilo po morebitnem Asadovem padcu. Vse bolj verjetno je, da se bo med različnimi uporniškimi milicami po libijskem zgledu vnel spopad za oblast, gotovo pa je mogoče pričakovati tudi sunitski pogrom nad zločinsko alavitsko milico šabiha, katere pripadniki so odgovorni za smrt več tisoč ljudi in najhujše vojne zločine sirskega konflikta. Ob tem se v Siriji vse bolj slabša položaj drugih verskih skupin - Kurdov, Druzov in kristjanov, odmeve sirske tragedije pa je že mogoče slišati v Turčiji, Iraku, Libanonu in Izraelu.
