Spori med politiko in novinarstvom

Berlin – »Končajmo že to čvekanje!« si je med intervjujem z ostro voditeljico televizijske postaje ZDF zaželel predsednik nemške socialdemokratske stranke Sigmar Gabriel. Nemčijo spet pretresa spor o odnosu politike do medijev in medijev do politike.

Če je mislil, da bo moral koalicijska pogajanja s konservativno unijo CDU/CSU braniti samo pred svojim članstvom, je predsednik nemške SPD delal račun brez Mariette Slomka. »Potem pa že niste dobro poslušali, če tako menite,« je Gabriel s socialdemokratske regionalne konference v Hofheimu že takoj po začetku pogovora zavrnil novinarkine domneve, da je med socialdemokratsko bazo precej nasprotovanja veliki koaliciji. »Če je vse tako jasno, zakaj pa se potem tako trudite s prepričevanjem?« se ni pustila Marietta Slomka in napadala naprej z vprašanjem, ali je že sama odločitev o izpraševanju socialdemokratskega članstva sploh v soglasju s predstavniško parlamentarno naravo nemškega političnega sistema; 470.000 članov SPD bo zdaj odločalo o tistem, kar bi moralo po mnenju televizijske voditeljice odločiti 62 milijonov nemških volilnih upravičencev. Gabriel je odgovoril, da je to bedarija, saj v CDU in CSU o tem odloča še veliko manjši krog ljudi, od tod pa je šel pogovor samo še navzdol.

»Nismo hladne ribe,« je socialdemokratski voditelj pozneje opravičeval svoj vročekrvni nastop. »Nekateri novinarji domnevajo, da smo politiki tu zato, da nas klofutajo, za to nisem primeren.« Že v pogovoru za Heute Journal je Slomkejevi namignil, da se ni prvič spravila na kakšnega socialdemokrata, a če je s tem mislil na njeno privijanje kanclerskega kandidata Peera Steinbrücka med predvolilno televizijsko debato s krščanskodemokratsko kanclerko, je pozabil, da so novinarji tedaj enako brez milosti privijali tudi Angelo Merkel.

Biologija nas uči, da ribe svojo temperaturo prilagajajo okolju, so kolegici priskočili na pomoč drugi novinarji, ostra novinarska vprašanja so v demokracijah preprosto del igre. Zadnji je to resnico izkusil na svoji koži že nekdanji predsednik Nemčije, Christian Wulff je moral odstopiti, potem ko je odgovornemu uredniku časopisa Bild po telefonu bral levite zaradi člankov o njegovi hiši in soprogi. Naj je politikom novinarsko izpraševanje še tako neprijetno, zagovorniki neusmiljenih novinarjev verjamejo, da se predstavniki javnosti z velikimi tudi materialnimi pooblastili ne bi smeli pritoževati nad slogom izpraševanja, ampak ohraniti živce in odgovarjati z argumenti.

Nekateri komentatorji menijo, da se je predsednik SPD prav zato tako razjezil na televizijsko voditeljico, Gabriel dobro ve, kako zelo so mnogi člani socialdemokratske stranke nezadovoljni s ponovno veliko koalicijo in je morda zato s takšnim ogorčenjem zavračal kritiko odločitve o izpraševanju članstva. Za mnoge nemške profesorje prava pa je novost, da bo o novi vladi odločalo članstvo ene same stranke, zagotovo vredna razprave. Če ne drugega, bi morali na svobodnih volitvah izvoljeni parlamentarci avtonomno odločati, ali bodo v bundestagu volili za novo vlado, sredi decembra, ko bo znano izpraševanje v SPD, pa bodo najbrž le redki socialdemokratski predstavniki nasprotovali volji svojega članstva. Številni nemški pravniki se strinjajo celo z domnevo televizijske voditeljice, da bodo v tem primeru člani SPD »boljši volivci«.

Razprava se zaostruje tudi zato, ker je ZDF javna televizijska postaja, ki ne bi smela odgovarjati politiki, Gabrielu pa so skočili ob stran strankarski prijatelji s socialdemokratsko generalno sekretarko Andreo Nahles na čelu in celo nekateri politični nasprotniki, kot je ministrski predsednik Bavarske Horst Seehofer. Ta se je zaradi intervjuja Mariette Slomka intendantu televizijske postaje poslal sporočilo po SMS in mu bo, pravi, napisal tudi pismo. »Strankarski politiki ARD in ZDF obravnavajo kakor nekakšno svojo lastnino, to je resnični škandal,« piše Handelsblattov Hans-Peter Siebenhaar. »Sedemminutni intervju je bil eden redkih primerov neodvisnega novinarstva v javnopravnih ustanovah.« Komentator spominja celo na izkušnje weimarske republike in pozneje nacionalsocializma, zaradi katerih so Britanci, Američani in Francozi v povojni Nemčiji želeli ustanoviti neodvisno, kritično javnopravno radiotelevizijo.