Beograd – Po oceni slovenske strani sta Srbija in Slovenija v zadnjem desetletju v povprečju realizirali dobro polovico dunajskega sporazuma o nasledstvu iz leta 2001. Če bodo pogajanja tekla v takšnem ritmu, bodo potrebna še tri ali štiri desetletja, da bo sporazum zaživel v celoti.
Čeprav se v Srbiji pogosto obnašajo, kot da delajo Sloveniji uslugo, niso edini krivci za počasnost dogovarjanja po posameznih prilogah. To dokazujejo zapleti z arhivskim gradivom nekdanje SFRJ, ki se v celoti nahaja v Beogradu. Srbija je tako na primer pripravljena izročiti osimske sporazume, vendar Sloveniji in Hrvaški še ni uspelo dogovoriti, katera bo dobila originale in katera kopije. Ker ima Slovenija kopensko mejo z Italijo, meni, da je bolj upravičena do originala kot Hrvaška, ki ima le morsko mejo. Slovenija in Hrvaška sta se v treh letih dogovorili le, naj arhivi ne ostanejo v Beogradu, temveč jih je treba deponirati v mednarodni organizaciji, kot je, denimo, OZN.
Nedostopnost arhivov Udbe
Določbe sporazuma zahtevajo odprt in neoviran dostop do arhivskega gradiva nekdanje SFRJ, vendar Srbija tega ni vedno pripravljena zagotoviti. Največ težav je z dostopom do vojaških arhivov, ki so v vojašnicah, ker gre za objekte posebnega pomena. Srbija ne nasprotuje njihovi selitvi, vendar to terja finančna sredstva, pri denarju pa se vse ustavi. V celoti so nedostopni arhivi Udbe, do katerih nimajo dostopa niti srbski državljani. Srbija upravičuje nedostopnost arhivov s stopnjo tajnosti, pri čemer ne upošteva argumentov naše strani, da si Srbija ne more lastiti pravice, da določa stopnjo tajnosti za Slovenijo.
Nekdanja rimska rezidenca
Za dosledno izvajanje sporazuma je pomembno, se čim prej uredijo lastniški prenosi in se izvede primopredaja razdeljenih objektov. Ko gre za delitev diplomatsko-konzularnih predstavništev, je še vedno aktualno vprašanje predaje rezidence nekdanje SFRJ v Rimu. Slovenija sprva ni bila pozorna na velikost pripadajočega zemljišča, kasneje pa se je izkazalo, da se parafirani in katastrski podatki ne ujemajo. Ker so imeli v Sloveniji občutek, da jih je Srbija prepeljala žejne čez vodo, se niso odločili za kompromisni predlog, ki so ga že dosegli s Srbijo. Kot je pojasnil zunanji minister Karl Erjavec, takrat čas še ni dozorel, zdaj pa sta obe državi odločeni, da zadevo skleneta s kompromisom.
Po sporazumu o vprašanjih nasledstva se premično in nepremično premoženje diplomatsko-konzularnih predstavništev med nekdanje republike SFRJ razdeli v naravi, in ne kot denarna plačila. Visoki predstavniki držav naslednic so se po več sestankih strinjali tudi z možnostjo skupne prodaje objektov, kupnino pa bi delili na podlagi kvot iz sporazuma. Na seznamu prodaje so misija in rezidenca v New Yorku, veleposlaništva in rezidence v Tokiu, na Novi Zelandiji, v Bernu in veleposlaništvo v Bonnu.
Srbija še vedno ni podala pregleda premoženja SFRJ v tujini, ki je sicer imelo karakteristike diplomatsko-konzularnih predstavništev, pripadalo pa je vojaškim misijam v tujini. Kljub temu velja izvajanje priloge kot primer dobre prakse, slovenska stran pa je še poudarila sodelovanje in učinkovitost pri delitvi umetnin iz diplomatsko-konzularnih predstavništev ter nedavni dogovor o prepustitvi v last mavzoleja južnoslovanskih vojakov prve svetovne vojne v Olomoucu na Češkem.
Financiranje balkanskih vojn
Slovenija in Srbija sta v glavnem uredili vprašanje delitve monetarnega zlata in delno tudi depozitov Narodne banke Jugoslavije (NBJ) v tujini. Nerešeno pa je še vedno vprašanje delitve deviznih depozitov NBJ pri šestih od skupno osem bank z mešanim kapitalom v tujini. Pri delitvi finančnega premoženja so ostala še vprašanja klirinškega dolga z desetimi ali dvanajstimi državami, pri tem pa bo zanimiv tudi odgovor na vprašanje, koliko denarja je porabil pokojni srbski vožd Slobodan Milošević za balkanske vojne.
Erjavec je povedal, da je Beograd pripravljen odpreti razpravo o bilanci NBJ, ki je potrebna za končanje dela pri vprašanju finančnega premoženja. Po njegovih besedah je Srbija pripravljena dati soglasje za nadaljevanje pogajanj o prevzemu jamstev za stare hranilne vloge v okviru Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Kot je pojasnil, bosta s hrvaško kolegico Vesno Pusić v prizadevanjih za nadaljevanje pogajanj kmalu poslala skupno pismo baselski banki in preostalim državam naslednicam.
Glede na to, da je Evropsko sodišče za človekove pravice lani naložilo tudi Srbiji, tako kot Sloveniji za Ljubljansko banko, da mora sprejeti ukrepe za poplačilo deviznih vlog varčevalcem Investbanke v državah nekdanje Jugoslavije, je Erjavec prepričan, da je v srbskem interesu, da problem reši na podlagi mednarodne pogodbe, kar je v tem primeru dunajski sporazum o nasledstvu iz leta 2001. Erjavec je še spomnil, da sta se obe državi pritožili in da je sodišče njuni pritožbi ugodilo, tako da zgodba še ni končana. Poudaril je še, da spadajo med ključne pogoje za vstop kandidatk v EU tudi dobrososedski odnosi in spoštovanje mednarodnih pogodb.
Privatizacija zasebne lastnine
Na Agenciji za privatizacijo Srbije imajo seznam 39 primerov lastnine slovenskih podjetij, pri katerih je ustavljen postopek privatizacije. Slovenska podjetja se lahko vključijo v postopek, ki jim daje možnost neposredne vrnitve lastnine ali udeležbo v kapitalu. Srbska vlada hoče te primere reševati dvostransko in reciprocitetno, Slovenija pa takšno rešitev zavrača, ker ne gre za državno, temveč za zasebno premoženje podjetij.
Srbsko finančno ministrstvo še pripravlja odgovore na zahtevke Save, Slovenijalesa, Lesnine in Alpine, ki jih bo morala potrditi še srbska vlada. Po razpoložljivih podatkih so na ta način rešili primere Iskre, Kompasa, Fructala, Gorenja, Birostroja in nekaterih drugih slovenskih podjetij. Srbska vlada je lani sprejela tudi sklep, naj se vrnejo prazni poslovni prostori Peka in dve lokaciji Industrije usnja Vrhnika.
Srbska vlada je večkrat podaljšala rok za dvostranski dogovor srbskih in slovenskih podjetij o premoženju, ki je zapisan v uredbi o zaščiti lastnine delovnih organizacij, ki imajo sedež na ozemlju nekdanjih republik SFRJ. Slovenska podjetja so imela tako več kot dovolj časa, da ravnajo v skladu s srbsko ponudbo, če so seveda imela pregled nad svojo lastnino v Srbiji, ki je pogosto »dobila noge« tudi zaradi osebnih špekulacij.
Zavarovalna doba na Kosovu
Slovenija je s sklenitvijo socialnega sporazuma s Srbijo izpolnila svojo obveznost do delavcev držav nekdanje SFRJ. Srbska stran je lani poudarila problem nepriznavanja obdobij zavarovanja, ki so jih zavarovanci dopolnili v vojaški službi nekdanje JLA na ozemlju Slovenije do leta 1972. Po mnenju slovenskega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve teh obdobij sporazum ne ureja, kar pomeni, da vsaka podpisnica presoja posamezna obdobja v skladu s svojimi pravili. Pri izvajanju sporazuma so težave tudi v zvezi s priznavanjem zavarovalne dobe na Kosovu.
Kar zadeva delitev kulturne dediščine, ni nobenega napredka. Srbija vse doslej še ni sklicala sestanka pristojnega odbora za kulturno dediščino, kot so se dogovorili visoki predstavniki držav naslednic že leta 2009, sta pa tedanja ministra za kulturo podpisala triletni medministrski program kulturnega sodelovanja.
Srbija si je tudi prizadevala, da bi postala njena manjšina v Sloveniji avtohtona, vendar jo je državni vrh zavrnil s pojasnilom, da slovenska država dobro sodeluje s srbskimi kulturnimi ustanovami in s Srbsko pravoslavno cerkvijo v njihovih prizadevanjih za ohranjanje srbske identitete, ne bo pa spreminjala ustave. Čeprav je šlo za slovensko notranjepolitično vprašanje, so srbsko stran vznemirjali tudi izbrisani.